Starši smo otroku največji in najpomembnejši vzgled. Otroku smo vzgled ves čas, ne glede na to, ali smo mu dober ali slab vzgled. Pri tem so pomembne naše vrednote, naše obnašanje do družine in do drugih ljudi, naše mnenje o drugih. Ali smo sposobni koga pohvaliti ali vse okrog nas kritiziramo. Otroku so vzgled naše dejavnosti, naše delo in preživljanje prostega časa, ko smo skupaj.

V kolikor je sporazumevanje med mamo in očetom prijazno, se pogovarjata v umirjenem tonu, sta med seboj ljubeča, ima otrok zelo dober vzgled. Če je pogovor staršev z otroki v družini strpen, prijazen, potem je tudi otrokovo sporazumevanje takšno. Seveda se zgodi, da kdo od staršev povzdigne glas, vendar je pomembno, da to ni ves čas. Otrok mora spoznati, da se tudi starša lahko odzoveta čustveno, potem tudi svoja čustva lažje sprejema in se jih ob pomoči staršev uči obvladovati.

V družini, kjer so med starši dnevno na sporedu prepiri in vpitje, se otrok na enak način sporazumeva z drugimi, tudi z vrstniki. Včasih pa se otrok, ki odrašča v nezdravem okolju, sreča izven družine, na primer pri sosedih ali v vrtcu, s prijaznimi odnosi, ki jih sprejme in njegov odnos do drugih je prijazen. Kdor odrašča v okolju, kjer je veliko kritiziranja ali odrašča v psihičnem ali fizičnem nasilju, tudi sam, ko odraste, pogosto vzgaja svoje otroke na enak način. Kadar otrok doživi od staršev veliko kritike, bo pogosto kritiziral mlajšega bratca ali sestrico.

Prav nič ne pomaga, če od otroka zahtevamo, da se prehranjuje pri mizi, mi pa večerjo pojemo na kavču ob ogledu televizijske oddaje. Otrok je naše ogledalo ali ogledalo nekoga v družini, nekoga, ki mu je pomemben.  

Kadar v družini starša ob izrečeni želji zanjo zaprosita, bo zaprosil tudi otrok. Kadar se starša za dobljeno zahvalita, se bo zahvalil tudi otrok. Kadar se v družini pozdravlja, bo pozdravljal tudi otrok. Uporabe besed prosim in hvala ter pozdravljanja se otrok nauči samo na vzgledu.

Kadar so v družini drug do drugega pozorni, bo pozoren tudi otrok. Kadar starši prisluhnemo drug drugemu in otroku, nam bo prisluhnil tudi otrok. Kadar je naše sporazumevanje prijazno, se bo na enak način sporazumeval tudi otrok. Zavedati se moramo, da prijazna beseda naredi več kot kritiziranje in prepir. 

Ko se otrok rodi, je zelo sprejemljiv za ljubezen staršev. Istočasno je tudi sam poln ljubezni. Otrok ljubezen vrača. V vsaki družini se dogaja, da so starši veseli in kdaj tudi jezni. Otrok spoznava vse načine odnosov. Pogosto te odnose predela v igri. Otrok se rad igra igre vlog. V teh igrah se igra z medvedki, punčkami, do katerih je včasih ljubeč, včasih pa se nad njimi razjezi. Prav je, da otroku dovolimo, da vse te skrajnosti v odnosih predela in jih tako bolje spozna. Tak otrok odrašča v toplo in odprto osebnost. Otrok, ki odrašča v ljubeči družini, sreča izven družine tudi drugačne vzorce. Tako spoznava tudi drugačne odnose. O tem z otrokom spregovorimo.

Vrtec je obiskovala deklica, ki je bila zelo sramežljiva. Najpogosteje jo je vozil v vrtec oče. Tudi on je bil bolj miren gospod. Deklica me je ob prihodu v sobo pogledala in se mi nasmehnila. Ni pa pozdravila. Čez nekaj časa ji je oče pričel prigovarjati, naj pozdravi. Sama sem ob prihodu in odhodu vedno pozdravila, prav tako oče. Ko sem imela priliko, sem deklico pozdravila, nato sem otroke pustila sodelavki, sama pa sem z očetom stopila na hodnik. Vprašala sem ga, če si močno želi, da bi njegova hčerka pozdravljala. To mi je potrdil. Potem sem ga spomnila njegovega otroštva. Tudi on mi deluje miren, tako kot njegova hčerka. Morda tudi on v otroštvu ni rad pozdravljal, posebej v okolju, kjer ni bil domač. Takrat je pričel pripovedovati, kako ga je bilo strah spregovoriti, starši so ga ves čas silili k pozdravljanju, njemu pa je bilo tako težko spregovoriti. Ker sta bila starša vztrajna, je sicer pričel pozdravljati, vendar se je ob tem počutil zelo slabo. Povedala sem mu, da se prav tako počuti njegova hčerka. Ona pozdravi z očmi in nasmehom. Zato ji bova dovolila, da pozdravlja tako, kot njej odgovarja, poskrbela pa bova za najin prijazen pozdrav. Midva sva se ob prihodu ali odhodu vedno pozdravila, hčerki pa sva dovolila, da pozdravi z nasmehom. Čez čas pa se je nekega jutra zgodilo, da je potihem pozdravila: »Dobro jutro.« Takrat je pričela pozdravljati brez prisile, brez stalnega prigovarjanja. Sledila je le najinemu vzgledu, ki ji je bil edina in najboljša vzpodbuda.