Starši naj ne bi razumevali vzgojo otrok kot reševanje problemov, ampak naj bi z vzgojo probleme preprečili.

Želim, da si najprej predstavljate kako bi se vi počutite v treh različnih službah:

Prva služba. Kritiziranje, iskanje slabo opravljenega dela, žaljenje, prepovedi, kaznovanje z odvzemom dohodka.

Druga služba. Delaj, kakor se ti zdi, brez vodenja, odgovorna oseba, ki je izobražena, da usmerja, tega ne dela.

Tretja služba. Vodenje z iskanjem dobro opravljenega dela, spodbujanje, pohvaljeno je dobro opravljeno delo, tudi nagrajeno.

Prav tako je pri vzgoji otrok, kritiziranje, žaljenje, prepovedi, obsodbe, ustrahovanje, tudi kaznovanje in nasilje. Iskanje tistega, kar staršem ni všeč. To je stroga vzgoja.

Obisk knjižnice. Otrok je v knjižnici glasen, teka med policami. Tako kot vedno, kričiš, tekaš. Ker si tako poreden ne greva na sladoled.

Otrok se o vsem odloča sam. Starši ga ne vodijo in usmerjajo. To je popustljiva vzgoja.

Obisk knjižnice. Otrok v knjižnici kriči, teka povsod, kjer se odloči, starši otroku dovolijo vse, kar se odloči.

Vzgoja kateri sem sledila pri svojem delu, vzgoji doma in katero priporočam sem poimenovala vzpodbudna vzgoja. Vzgajajmo otroke z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo, iskanjem dobrega v otroku. Pomembno je postavljanje meja.

Obisk knjižnice. V knjižnici je veliko ljudi, ki berejo, si izposojajo knjige. To želijo delati v miru, zato se v knjižnici pogovarjamo tiho, hodimo mirno. Poiskala bova knjige, pogledal boš, katere so ti všeč in odnesel jih boš do knjižničarke, da si jih izposodiva. Lahko boš pobarval pobarvanko ali sestavil sestavljanko.

Del zvočnega posnetka na Radiu Triglav. 

Pri vzgoji otrok imamo več načinov vzgoje. To pomeni, da lahko uporabimo različne pristope pri vzgoji.

Lahko smo do otrok zahtevni, strogi. Pri takšni vzgoji uporabljamo prepovedi, omejitve, kritiziranje, obsodbe, ustrahovanje, žaljenje in kazen. Pri takšni vzgoji imajo starši občutek, da so uspešni. Žal se pa razvijejo otroci v osebe z nizko samopodobo. Vodljiv otrok postane človek brez lastne volje. Uporen otrok pa je večni upornik. Pogosto reagira z nasiljem.

Otroke lahko vzgajamo na popustljiv način. Takrat se otroci sami odločajo kaj želijo. Ni pravil in smernic. Otrok ne upošteva drugih. Zato drugim vedno reče NE, sebi pa vedno DA. Otrok, vzgojen s popustljivo vzgojo, odraste v človeka, ki ne upošteva in ne spoštuje drugih. Zanj bodo vedno pomembne samo njegove koristi in pravice.

Pri vzpodbudni vzgoji z vzpodbudo pomagamo k napredku, dejavnosti in samostojnosti. Vzgoja sloni na ljubezni, pohvali, vzpodbudi, zaupanju, iskanju dobrega v otroku in postavljanju meja. Otrok, ki je vzgajan z vzpodbudno vzgojo, odraste v človeka z dobro samopodobo, zaveda se svojih dobrih lastnosti in tudi v drugih ljudeh prepoznava njihove dobre lastnosti. Njegovi odnosi z drugimi so dobri.

Vzgoja o kateri pišem in ki vam jo priporočam, je vzpodbudna vzgoja. Na mojih predavanjih vam bom svetovala, kako najti pot do takega načina vzgoje.

 Vzgoja otrok je sklop mnogih elementov, ki jih moramo pri vzgoji upoštevati.

Nekaj ima otrok prirojeno. To je približno četrtino vsega, kar se kaže pri posamezniku v odrasli dobi. Večino pa otrok pridobi z vzgojo, ki je predvsem odvisna od staršev. 

Pri vzgoji otrok se prepletajo elementi vzgoje, kot so: način vzgoje, vzgled, pozornost do otrok, skupaj preživet čas, postavljene meje, zaupanje, izgradnja dobre samopodobe, navajanje na samostojnost, navajanje na igro, kako sprejemamo jok in naša reakcija ob tem. Vse to so pomembni elementi vzgoje, ki jih moramo upoštevati. Seveda pa je pomembno, kako vse te elemente vzgoje med seboj prepletemo in kdaj začnemo z vzgojo otrok.

Pri NAČINU VZGOJE otrok se moramo zavedati, kakšne posledice imata strogi in popustljivi način vzgoja. Poznati moramo tudi način vzgoje, ki ga jaz imenujem vzpodbudna vzgoja, nekateri tak ali podoben način vzgoje imenujejo drugače. 

Eden prvih elementov pri vzgoji otrok je VZGLED. Zelo pomembno je, kakšen vzgled smo otrokom. Otroci nas v vsem posnemajo, naj bo ta vzgled dober ali slab. Seveda se kasneje zgledujejo tudi po prijateljih ter drugih ljudeh, ki so jim zanimivi. Pomembno pa je, kakšen vzgled smo jim mi, saj se lahko o tistem, kar nam ni všeč pogovarjamo, kadar drugje ta vzgled ni najboljši.

Med pomembne elemente spada tudi ODNOS med nami in otrokom oz. POZORNOST, ki mu jo namenjamo. Zelo pomembno je, če smo do otroka prijazni, ljubeči ali pa zadirčni. Pomembno je, kaj večkrat opazimo. Ali opazimo in poudarjamo vse tisto, kar nam je všeč, kar naredi dobro, njegove dobre lastnosti. Ali pa opazimo in poudarjamo vse tisto, kar nam ni všeč, njegove napake, slabe lastnosti. Vsi ljudje imamo dobre in slabe lastnosti, vendar tisto, kar pri otrocih poudarjamo, tisto raste.

Pomemben je tudi ČAS, ki ga PREŽIVIMO SKUPAJ z otrokom. Vem, da je danes večina služb takšnih, kjer so starši dolgo odsotni, zato je le kratek čas, ki ga lahko posvetimo otrokom. Pri tem pa je pomembno, da poiščemo prioritete. Kaj je bolj pomembno? Pospravljeno stanovanje ali čas, ki ga preživimo skupaj z otrokom. Prav je, da otroci preživljajo svoj prosti čas tudi v drugih organiziranih dejavnostih, vendar naj bodo te dejavnosti takrat, ko smo starši v službi. Takrat ko smo prosti, pa se organiziramo tako, da čas preživljamo skupaj. 

Pri vzgoji otrok je zelo pomemben element POSTAVLJANJE MEJA. Moramo pa razločevati med prepovedjo in postavljanjem meja. Meje postavljamo na pozitiven način. Tam, kjer otroku lahko prepustimo njegove odločitve, to naredimo. Kjer je mogoče dogovarjanje, se dogovorimo skupaj, tako, da je dobro za vse. Kjer pa postavimo meje, pri njih vztrajamo.

ZAUPANJE je tudi pomemben element vzgoje. Zaupanje si pridobimo tako, da izpolnjujemo vse tisto, kar rečemo. Zaupanje v otroka pa ustvarimo na osnovi samozaupanja. Če ne zaupamo sebi, tudi drugim običajno ne zaupamo, prav tako ne zaupamo otroku. 

Izgradnja DOBRE SAMOPODOBE je zelo pomembna, saj smo na osnovi dobre samopodobe v življenju bolj uspešni. Dobra samopodoba se v otroku izgrajuje, kadar pohvalimo njegova dobra dejanja, ga spodbujamo in iščemo, kar je dobrega v otroku. Kadar pa v otroku iščemo in poudarjamo njegove slabe lastnosti, ga kritiziramo, žalimo, mu grozimo ali ga kaznujemo, se v otroku razvija slaba samopodoba. 

SAMOSTOJNOST je pomembna v življenju vsakega človeka. Samostojnosti navajamo otroke, še preden so stari eno leto. Pri tem je pomembno tudi navajanje na igro. Samostojnosti pri igri sledi samostojnost pri šolskem delu in kasneje pri delu nasploh. Otroke navajamo na samostojnost na vseh področjih.

Pri vzgoji je pomembno, kako sprejemamo JOK in ČUSTVENE IZBRUHE otrok in NAŠ ODZIV ob tem. Pomembno je, da čustven jok sprejemamo z razumevanjem, ob tem ostanemo mirni in otroku nudimo oporo. Na ta način spoznava svoja čustva in se uči, kako z njimi ravnati. 

Pri vzgoji otrok pa je pomembno, da jih vzgajamo z ljubeznijo, pohvalo, vzpodbudo in iskanjem dobrega v otroku.

Veliko staršev se sprašuje, kakšno kazen ali nagrado naj uporabijo za otroka. Osebno sem proti vzgoji s kaznijo. Materialno pa naj bo otrok nagrajen zaradi sebe, ne zaradi nekega dejanja. Bolj potrebuje otrok nagrado v obliki pozornosti in skupaj preživetega časa. Ta nagrada je tista, ki pomaga, da se tudi otrok oblikuje v zdravo osebnost. Pozornosti naj bo deležen predvsem zato, ker to potrebuje in ker je naravno, da dobi pozornost staršev.

Nagrada je lahko včasih tudi za vzpodbudo, ampak naj ne postane navada. Otrok naj spozna, da se bo oblekel zaradi sebe, da ga ne bo zeblo, da gre lahko ven, ne pa zaradi bonbona. Če že dobi nagrado, naj bo ta nagrada zato, ker se otrok trudi, ne pa za rezultat. Nekomu se ni potrebno truditi, da mu nekaj uspe, drugi se mora za enak rezultat močno potruditi. Namesto nagrade lahko starši uporabijo pohvalo.

Kazen se mi zdi nepotrebna. Občasno zasledim, da si starši zastavljajo vprašanje: »Kako naj ga kaznujem?«

Menim, da otroka ni potrebno kaznovati, mogoče res samo takrat, ko ga nekaj pošteno »ušpiči«. Nekateri starši pa otroke velikokrat kaznujejo.

Kako otrok sploh občuti kazen? Najpogosteje je kazen nekaj, česar se boji. Najbolj ima v zavesti samo kazen, zakaj je bil kaznovan, pa pozabi, kazni ga je strah. Kazen sramoti tistega, ki je kaznovan. Otroku se potem zdi, da je vsako njegovo dejanje lahko tisto, ki mu sledi kazen. V njem se izgrajuje slaba samopodoba. Strah ga je kazni, zato razmišlja o njej, ne razmišlja o tem, ali je dejanje, ki ga je storil, dobro ali slabo. Ker starši ne opazijo, kaj je naredil dobro, ima občutek, da je tako ali tako vedno kaznovan. Na ta način se ne nauči ločiti neprimernih dejanj od primernih. Zaradi same kazni se ne izogne dejanju, ki mu sledi določena kazen. Otroku je treba pomagati, da dejanje, ki je neprimerno, spozna kot neprimerno in se mu izogne zaradi samega dejanja in zaradi sebe, ne pa zaradi kazni.

Kadar otrok ne dobi dovolj pozornosti staršev, dela tisto, za kar ve, da bo deležen pozornosti, pa čeprav bo okregan ali kaznovan. Otrok pozornost potrebuje. Naj bo deležen prijetne pozornosti.

Kazen ki se je starši pogosteje zavedajo kot kazni, je običajno fizična (otroka odstranijo, ga pošljejo na stol, na stopnico). Včasih so za to uporabljali klečanje, ponekod so otroke postavljali v kot, ali jih celo tepli.

Pogosto se uporablja kazen, ki je psihične oblike. To je kazen, ko za neko dejanje, ki staršem ni všeč, veliko časa govorijo, da to ni v redu, napako poudarjajo. Otroka kritizirajo, podcenjujejo, nič jim ni všeč, kar naredi. Vedno je deležen kritike. Včasih otroka kaznujejo tudi z molkom. Kadar je to nekaj trenutkov, mu na ta način zgolj sporočijo, da jim njegovo dejanje ni všeč. Včasih pa z njim ne spregovorijo nekaj ur ali celo dan ali več. Kritiziranje, podcenjevanje, daljši molk pa so kazni, ki ne rešujejo ničesar.

Ves čas se starši sprašujejo, zakaj je otrok takšen. Zelo redko pa se vprašajo, kaj sami delajo narobe, ali lahko kaj spremenijo, ali lahko pripomorejo, da se dejanja otroka, ki jim niso všeč, prenehajo. Otrok sam ne more ničesar spremeniti. Od otroka ne morejo pričakovati, da se bo spremenil zaradi kazni ali kritike, lahko pa starši spremenijo odnos do otroka in mu pomagajo na ta način, da mu ljubezen, ki jo do njega čutijo, tudi pokažejo, da ga pohvalijo, ko je za to priložnost in ga vzpodbujajo. Namesto napak iščejo, kar je v otroku dobrega. Namesto da kritizirajo, kar jim ni všeč, otroku predlagajo, kako lahko to naredi tako, da bodo vsi, otrok in starši, zadovoljni. Vsekakor pa mu morajo postaviti meje. Kadar pa otrok meja ne spoštuje oziroma jih ne upošteva, naj mu pri tem pomagajo.

Primer: Pred spanjem naj otrok umije zobe. Otrok dela vse mogoče, da se temu izogne. Ker starši vedo, da je običajno tako, mu že prej povejo: »Prosim, da greš čez dve minuti umit zobe. Če boš zobe pravočasno umil, bova imela več časa za branje.« Čez dve minuti ponovijo, naj gre umit zobe, če tega ne naredi, ga primejo in odnesejo v kopalnico. Čez nekaj časa bo vedel, da starši tudi mislijo, tako kot so rekli, zato bo sam odšel v kopalnico. Če pa naredi, kar od njega pričakujejo, ga pohvalijo, saj ga s pohvalo vzpodbudijo, da naslednjič še raje naredi, kar je potrebno. Če starši takšne dogodke naredijo bolj prijetne, zabavne, potem to otrok raje počne. Red in navade (postavljene meje), ki jih uveljavljajo v družini, otroku dajejo občutek varnosti, tako mu tudi kažejo, kaj je prav in kaj ne. Če otrok ve, kaj mu starši dovolijo, česa pa nikakor ne dovolijo, in če ve, zakaj nečesa ne dovolijo, potem lažje sprejema postavljene meje. 

Pohvala, vzpodbuda, iskanje dobrega v otroku in postavljene meje pomagajo, da starši za vzgojo ne potrebujejo nagrad niti kazni. Nagrade so: pozornost, pohvala, vzpodbuda in iskanje dobrega v otroku. Ker ima postavljene meje, kazen ni potrebna.

Strogo ali represivno vzgojo uporabljajo starši, katerim se zdi to edini pravi način za vzgojo otrok.

Pri tem načinu vzgoje starši uporabljajo prepovedi, zapovedi, omejitve in nadzorovanje. Pogosto jo spremljajo kritike, obsodbe, pridiganje, moraliziranje, zapovedovanje, opozarjanje in ustrahovanje. Ponekod je uporabljena tudi fizična kazen. V kolikor otrok zahteve ne izpolni, starši nastopijo še strožje, zato se jih otrok boji. Neizpolnjeni zahtevi pogosto sledi kazen. Kazen je lahko v fizični ali psihični obliki. Lahko je to tepež, vpitje in kreganje otroka, poudarjanje tistega, česar ne zmore najbolje. Pogosto so pri tem uporabljene žaljivke (len, poreden, nehvaležen, neumen ali tudi hujše). Te žaljivke pogosto kritizirajo otrokov značaj ali njegovo delo. O sebi dobi informacijo, da je len, poreden, nehvaležen, neumen. Tudi sam se vidi takšnega. Pri strogi vzgoji starši običajno niso zadovoljni z otrokovim obnašanjem in dejanji. Kot kazen jim prepovejo tisto, kar ima otrok rad, kar je zanj prijetno.

Otrok ne ve, zakaj je tako in zakaj je potrebno to, kar zahtevajo starši. Zahtevano izvrši zaradi strogosti staršev ali kazni, ki sledi temu, ne pozna pa vzroka za takšno odločitev. Na ta način se zaveda zgolj prepovedi, zahteve ali kritike, kar občuti kot lastno nesposobnost. V kolikor zahteve ne izpolni, običajno sledi temu kazen. Otrok si zapomni le kazen, ne pa vzroka zanjo. Naslednjič izvrši zahtevo zaradi strahu pred kaznijo. Le-ta ga ničesar ne nauči, tudi kot odrasla oseba se bo zavedal le kazni. Kaj je prav in zakaj tako, se uči kasneje.

Vodljiv otrok se zaradi strahu pred starši podreja njihovim zahtevam. V času odraščanja se izogiba izpostavljanju pred sošolci, profesorji in drugimi. V mladostniškem obdobju pogosto podleže vplivom slabe družbe, ker je navajen, da ga vodijo drugi.

Pri upornem otroku pa strogi način vzgoje povzroča upor. Ko otrok ne izvrši zahtevanega, so kazni pogosto še strožje in še več je kritike. Že v času odraščanja izstopa z uporom, kot mladostnik pa je pogosto vodja slabe družbe.

Kadar starši otroka in njegova dejanja kritizirajo, dobi negativno sporočilo. Žal pri strogi vzgoji poudarjajo le tisto, kar jih pri otroku moti, ne pa tudi, kar je dobrega. O sebi dobiva slabo mnenje. Tako se v njem razvija slaba podoba o njem samem. Zato tudi izpade tak, kot ga vidijo starši. Kako naj otrok spozna tisto, kar odobravajo, če mu tega ne pokažejo, ne povejo, ga ne naučijo. Kadar le kritizirajo njegova dejanja in govorijo le o tistem, kar jim ni všeč, otrok ne ve, kako bi moral narediti, da bi bilo dobro, da bi bili zadovoljni z njim. Kadar takšen otrok naleti na nekoga, ki vidi tudi tisto kar je v njem dobro, se pokaže tudi s svoje boljše plati.

Sama nisem zagovornik stroge vzgoje.

Vodljiv otrok, vzgojen s strogo vzgojo, se popolnoma podredi in nima svoje volje. Takšna vzgoja ubije lastno voljo v človeku, ki je vodljiv. Tudi ko odraste, se vedno prilagaja drugim. Graja in kritika pripomoreta, da zraste v osebo, ki v sebi vidi nesposobneža. Ima probleme pri delu in komunikaciji z drugimi, pogosto prevzema krivdo za vse, tudi tisto, kar so povzročili drugi, sam ni sposoben najti rešitve. Če je prisotno nasilje v njihovem otroštvu, si pogosto izberejo nasilnega partnerja.

Uporen otrok, ki je močnejša osebnost, pa je večni upornik. Osebe v svoji okolici kritizira, obsoja, jih ustrahuje, se prepira. Pogosto reagira z nasiljem, še posebej, če je odraščal v nasilju. Tako je on pogosto nasilen do drugih (partner, otroci).

Oboji, vodljivi in uporni otroci, pa imajo slabo samopodobo.

Mejo med strogo vzgojo in nasiljem v družini je težko določiti. Nasilje je enostavno nesprejemljivo, ker ima vedno negativne posledice. Nasilje je pogosto posledica nasilne vzgoje v otroštvu nasilneža. Nasilno vzgojo pogosto spremlja tudi alkohol v družini. Za otroke je to zelo travmatično obdobje. Nekateri otroci, ki odraščajo v nasilju, so pogosto kasneje v zakonu žrtve nasilja, medtem ko drugi odrastejo v nasilneža. Le težko se sami rešijo okov nasilja, najpogosteje potrebujejo pomoč strokovnjakov, ki jim pomagajo pri odpravljanju teh težav.

Nasilje se pogosto dogaja za domačimi stenami, širša okolica večinoma niti ne ve zanj.

Predstavitev popustljive vzgoje sem zasledila tudi v priročniku Teorije v razvojni psihologiji, kjer avtorica navaja Maslowa: Permisivna vzgoja je vzgoja, pri kateri starši sledijo otrokovim potrebam s kar najmanj frustracijami. (Batistič-Zorec 2000)

Zato, da otrok ne doživlja neugodja, je vzgajan brez pravil in smernic ter mu je vse dovoljeno. Starši se v vsem prilagajajo otroku. Njemu je vse dovoljeno, o vsem odloča sam. Takšen je pogled na permisivno vzgojo s strani strokovnjakov, ki ta način vzgoje zagovarjajo. Moje izkušnje z njo pa so naslednje:

Starši ne postavljajo nobenih pravil in smernic, otroku v vsem ugodijo. Praktično ga ne vzgajajo. Otrok ne upošteva drugih, je do njih zahteven, do sebe pa ne. Tak otrok staršem vedno reče »ne«, sebi pa vedno »da«. Išče izključno zadovoljstvo in užitke. Posledica tega je, da postane razvajen. Zaradi naštetih razlogov naj bi imeli starši, ki se odločijo za popustljivo vzgojo, dovolj tolerance do otroka.

Vzgoja, ki sem jo tudi sama uporabljala prvo leto v vrtcu, je bila popustljiva ali permisivna vzgoja. To je vzgoja, ki jo še danes uporablja veliko staršev. Ta način vzgoje ni najboljši. V skupini sem spoznala tudi njeno škodljivost. Kljub dnevnemu redu v skupini je otrokom manjkalo vodenje.

Tako, kot sem slabe strani popustljive vzgoje spoznala jaz, jo včasih spoznajo tudi starši, ampak starši najpogosteje obnašanje otroka pripisujejo obdobju, pričakujejo, da bo minilo, leta pa tečejo. Velikokrat slišim tudi starše, ki uporabljajo popustljivo vzgojo, kako prijetno je gledati otroka, ki je tako sproščen; ko po restavracijah, na plaži ali drugje, kjer je več ljudi, svobodno teka naokrog, je živahen, poln energije in se ne ozira na nikogar v njegovi okolici. Ko je ta otrok v šoli, mu le zelo dosledni učitelji lahko postavijo meje. Pravil običajno ne spoštuje, moralne vrednote so zanj neznanka. Pogosto se znajde tam, kjer je nekaj narobe, kjer je prisotno nasilje. Bolj učljiv otrok izdela šolo, težje učljiv ima veliko težav ali je sploh ne izdela. Ko je ta otrok v šoli, ali še prej, mu včasih postavijo diagnozo: hiperaktiven otrok. Otrok dobi zdravila, ki ga pomirijo. Morda je pri nas z diagnozo hiperaktiven otrok nekaj takih, ki jim zgolj niso bile postavljene meje.

Običajno starši prepozno spoznajo, da je bila za vse težave v preteklosti in za tiste, ki jih še čakajo, kriva vzgoja, najpogosteje pa tega nikoli ne spoznajo in so za vse krivi drugi ali otrok sam, ker je pač tak. Če ima težave v šoli, se starši redkokdaj vprašajo, kaj delajo narobe. Najpogosteje za težave, ki jih ima, krivijo učitelje. Vzgoja, kjer ni usmeritev, ni postavljenih meja, ni vodenja, je tista, ki ga pripelje do neposlušnosti, razvajenosti, kjer otrok staršem in učiteljem postavlja zahteve. Ker nima primernega odnosa do svojcev, sošolcev in drugih ljudi ter predmetov, ga starši in okolica kritizirajo. Tako si o sebi ustvari slabo mnenje, ustvari si slabo samopodobo, poleg tega je tudi razvajen. Potem pa se starši pritožujejo: »Vse sem mu dal, pa mi takole vrača.« Ampak ta otrok ni bil seznanjen z nečim zelo pomembnim. Starši mu niso pokazali, kaj je prav in kaj narobe v njegovem početju; niso mu postavili meje. 

Za tak način vzgoje se najpogosteje odločajo starši, ki so zelo nežni, neodločni, ki so bolj mehke narave. Za njih je takšna vzgoja najlažja, saj otrokom ni potrebno postavljati omejitev, ni potrebna odločnost. To so najpogosteje starši, ki so vodljive osebe in so bili vzgojeni bolj strogo, ter iz tega razloga strogosti ne marajo ali pa so bili vzgojeni popustljivo in je za njih tak način najbolj primeren.

Otrok, ki je vzgojen s popustljivo vzgojo, drugih ne spoštuje in ne upošteva ter ni navajen reda. Če drugače ne uspe doseči želeno, je vedno bolj nasilen do staršev, vzgojiteljev v vrtcu, učiteljev, sošolcev, sodelavcev in vseh v svoji okolici.

Popustljiva vzgoja s kritiko

Vzgajanje mlajšega otroka s popustljivo vzgojo je za starše preprosto, saj vse prepustijo otroku. Otrok pa zaradi popustljivosti staršev postaja vse bolj zahteven. Če je otrok vodljiv, mu starši postavijo nekatere meje ali zahteve in on to sprejme. Če pa je uporen, še vedno želi biti on tisti, ki odloča o svojih dejanjih. Otrok postavlja zahteve staršem, kaj naj zanj naredijo. To pripelje tudi do razvajenosti. Starši se nekaj časa ravnajo po njegovih željah, upoštevajo njegove odločitve, vendar vse pogosteje prihaja do prepirov med starši in otrokom. Če so starši bolj prilagodljivi, popuščajo otroku, vendar se zavedajo, da nekaj ni v redu. Najpogosteje za otrokov način obnašanja krivijo otroka, le redko se zavedo, da je to posledica njihove vzgoje, ker niso postavili meja. Potem pa se vse pogosteje nezadovoljstvo staršev kaže v kritiziranju otrokovih dejanj. Tako je otrok razvajen, zaradi razvajenosti ga kritizirajo, kar v njem ustvarja zelo slabo samopodobo. Pogosto je te kritike vse več. Zaradi tega prihaja do vse večjih nesoglasij med njimi. Do vse večjih težav prihaja v šoli. Te težave izvirajo iz vzgoje doma, ne pojavljajo se zaradi šole in učiteljev. V kolikor v šoli tudi učitelji otroku ne postavijo jasnih meja, iščejo njegovo neznanje ter opazijo le njegova slaba dejanja, ga kritizirajo, potem se problemi samo še povečujejo.

Nekateri otroci, ki so vzgajani popustljivo ter s kritiko, spoznajo, da imajo največ pozornosti staršev brez kritike takrat, ko so bolni, zato se zatekajo v bolezen.

Otrok odrašča s tem, da misli, da morajo drugi vse narediti tako, kot si on zamisli, po drugi strani pa dobiva informacijo, ki kritizira njegovo osebnost. Zato je razvajen, njegova samopodoba pa je slaba.

Otrok je vedno počel, kar se je odločil sam, ta njegova dejanja so starši sprejemali, zato je mislil, da je to v redu. Potem pa so starši pričeli ta njegova dejanja kritizirati in mu sporočati, da niso dobra. Nihče pa mu ne sporoči, kaj je dobro, kaj želijo, da dela in kako. V otroku je vse več nezadovoljstva. Kot mladostnik išče zadovoljstvo v alkoholu, drogi.

V kolikor starši želijo, da bi otrok odrasel v osebnost, ki je sposobna sprejemati odgovornost za svoja dejanja, ki je moralno odgovorna, ki spoštuje vrednote, kot so hvaležnost, pozornost, prijaznost, prijateljstvo, skrb za bližnje in podobne vrednote, potem je potrebno, da mu predvsem postavijo meje.

Danes že opažamo posledice popustljive vzgoje, ker so generacije otrok, ki so bili vzgojeni s popustljivo vzgojo, že odrasle osebe.

Vodljiv otrok, vzgojen s popustljivo vzgojo, lahko odraste v prijetno osebnost, saj mu zadostuje le nekaj usmeritev staršev. Upošteva nasvete in vodenje drugih.  

Otrok, ki je močna osebnost in je vzgojen s popustljivo vzgojo, odraste v človeka, ki ne upošteva in ne spoštuje drugih in ni navajen reda. Zanj bodo vedno pomembne samo njegove pravice in koristi, ostali bodo morali to upoštevati. Pomembni so mu le tisti ljudje in toliko časa, dokler ima od njih koristi. Tak človek je pomemben samo sam sebi, tudi najbližji (partner, otroci) morajo predvsem upoštevati to, kar je pomembno njemu, ki je že od otroštva o vsem odločal sam. Nekatere močne osebnosti iščejo zadovoljstvo v omami, kot so alkohol, droga, igre na srečo in druge.  

Če je kot otrok za zadovoljevanje svojih potreb uporabljal nasilje, je nasilen tudi, ko odraste.