Kakšna je naša samopodoba, je zelo pomembno. Ljudje imamo lahko dobro ali slabo samopodobo. V kolikor imamo dobro samopodobo, v življenju iščemo tisto, kar zmoremo, kar se lahko naučimo. Iščemo rešitve in razmišljamo o njih. Tudi kadar nastopijo težave, iščemo rešitve in težave premagamo. Če pa imamo slabo samopodobo, potem razmišljamo, česa ne zmoremo, kaj nam je težko narediti. Razmišljamo o problemih. Problemi se nam kopičijo.

Ali želimo naše otroke vzgojiti, da zrastejo z dobro ali slabo samopodobo?

Samopodoba otroka se razvija glede na okolico, v kateri živi. Odvisno je od tega, kako ga sprejema predvsem družina. To je pomembno že od nosečnosti. Če je otrok zaželen, ljubljen, to zaznava že v nosečnosti. Po rojstvu je pomembno razumevanje otroka in njegovih potreb. Da se otrok počuti varnega v naročju staršev. Da ga starši potolažimo, ko joče. Da ga umirimo, ko je razdražen. Da si vzamemo čas za igro z njim, ko je še dojenček, malček in kasneje, ko odrašča, da se z njim pogovarjamo, imamo v družini čas drug za drugega. Ko odrašča, da ga starši pohvalimo. Da mu stojimo ob strani, kadar česa ne obvlada in se je tega sposoben naučiti. V otroku iščemo njegove dobre lastnosti in sposobnosti, da vzpodbujamo tisto, kar naredi dobro. Ko poudarjamo dobro, to tudi raste. Starši svojemu otroku omogočimo, da počne dejavnosti, v katerih je uspešen in v njih uživa in ki dobro vplivajo nanj. Istočasno pa je pomembno, da ne dobi občutka, da je on boljši od drugih. Otroka nikoli ne primerjamo z drugimi. Spoznati mora, da nekatere stvari obvlada dobro, nekatere pa slabše. Da so enako vredni tudi tisti otroci, ki imajo nekatere sposobnosti slabše razvite. Če je več otrok v družini, se mora zavedati enakovrednosti vseh, tudi če ima eden od njih nekatere sposobnosti slabše razvite, je pa morda bolj čustven in ima druge kvalitete. Da v otroku razvijamo njegovo dobro podobo o njem samem. Otroka primerjamo samo z njim samim, nikoli z drugimi. Primerjamo in pohvalimo njegov napredek. Seveda mu povemo, kadar nam njegova dejanja niso všeč. Ob tem mu povemo, kako lahko naredi na drugačen, boljši način.

Dobra samopodoba otroku omogoči, da v šoli nima strahu pred nastopanjem in odgovarjanjem na učiteljeva vprašanja. Pomembno je, da snov obvlada in da je učitelj sposoben iskati znanje v otroku. Iskanje neznanja pa otroku slabša njegovo samopodobo.

Spoznala sem živahnega osemletnega dečka. Ko je bil majhen, je bil ubogljiv in vodljiv otrok. Sedaj je Tonček otrok, ki si želi svoje mesto med prijatelji in v družini. Ni več otrok, ki bi vedno sledil temu, kar rečejo starši. Do te spremembe je prišlo pred tremi leti, ob rojstvu sestre Tinke. Ob Tinkinem rojstvu se je najverjetneje počutil ogroženega, zato se je pričel »boriti« za svoje mesto. Zanj se je, tako kot večina otrok, boril z neprimernim vedenjem, kajti to je vedno opaženo. Primerno vedenje so starši verjetno največkrat spregledali. Tonček se je vse bolj neprimerno vedel. S strani staršev pa je bilo vse več kritike. Kar so starši opazili, tisto je raslo. 

Tonček nima privzgojenega reda. Robček, v katerega obriše nos, ne konča v smeteh, ampak je to najbližje mesto, pa naj bo na tleh ali kje drugje. Pri vsem, kar počne, je opaziti neko upornost. Pri Tončku je opaziti, da si želi pozornosti staršev, ampak mamica je veliko v službi, večino njene pozornosti pa si pribori Tinka. Zato pogosto prihaja do prepirov med bratom in sestro. Tonček ima očetovo pozornost, ampak to pozornost običajno pritegne z nepospravljeno sobo, neizpolnjenimi dolžnostmi, Tinkinim jokom. Za Tinkin jok je največkrat kriv Tonček, če je le v njeni bližini. Oče običajno Tončku sporoča svoje negativno mnenje. Pohvale so največkrat rezervirane za sestrico. Po pogovoru s Tončkom sem spoznala, kako močno si želi ustreči očetu, ampak on vedno opazi samo tisto, kar mu ni všeč. Tudi če se trudi narediti dobro, oče vedno najde tisto, kar ni dobro.

Tonček šolo izdeluje s prav dobrim uspehom. Oče s tem ni zadovoljen. V šoli je nekaj težav (poslušnost, pozabljivost). Po maminem pogovoru v šoli so se v družini odločili za nagrajevanje in kaznovanje z nalepkami. Srčki bodo nagradne nalepke, pike pa kazenske. Po določenem številu srčkov bo nagrada v uslugi ali v materialni obliki. Po nekaj pikah pa bo sledila kazen po dogovoru. Tinka ni razumela tega nagrajevanja in kazni, zato je s ponosom pokazala svojo piko, ki jo je dobila, ko je opraskala Tončka. Tudi kasneje, če ji je mamica rekla, da bo dobila piko, se je le-te razveselila. Iz tega je tudi razvidno, da pri mlajših otrocih pike nimajo nobenega učinka, učinkovite so edino nalepke kot nagrada.

Tonček je po nekaj dnevih vprašal, kaj mora narediti, da si bo prislužil več srčkov. Želel si je, da bi opazili njegove dobre strani. Začutila sem, da ni toliko pomembna nagrada kot to, da oče opazi njegova dobra dejanja. Pomembno mu je bilo, da od očeta dobi pohvalo v kakršnikoli obliki, da le oče opazi, da je sposoben dobrih dejanj. Problem pa je bil v tem, ker mu niso sporočili, kaj je dobro. Želel je vedeti, kaj je tisto, kar lahko naredi, da bo deležen pohvale. Stalne kritike so ga vodile v še več negativnih dejanj. Zato je potreboval od staršev potrditev, katera dejanja so tista, da jih bosta starša opazila in jih tudi pohvalila. 

Poiščite, kar vaš otrok naredi dobro, in to pohvalite.

Samopodoba je predstava, ki jo imamo o sebi. To je posameznikovo doživljanje samega sebe.

Otrokova samopodoba se oblikuje na osnovi odnosov in vrednotenja staršev in drugih ljudi do njega. Pomembni so besedni in nebesedni odnosi. Prvi oblikovalci samopodobe so starši. Pomembno je, kakšen pristop imajo starši do otroka od prvega dne rojstva oziroma od spočetja. Kasneje se samopodoba oblikuje tudi iz lastnih izkušenj s samim seboj in z okoljem. Podoba o nas samih je lahko dobra - pozitivna ali slaba - negativna samopodoba.

Imamo telesno samopodobo in samopodobo o naših sposobnostih.

Kdaj se začne razvijati otrokova samopodoba? Samopodoba se pri otroku začne razvijati z rojstvom, še bolj pa, ko se otrok začne zavedati samega sebe. Priporočljivo je, da se že dojenček opazuje v ogledalu, saj ga to pripelje do prepoznavanja samega sebe. Po prvem letu otrok v ogledalu opazuje svojo mimiko, pačenje, grimase (kar lahko včasih tudi narobe razumemo). Opazuje sebe ob drugih. On pa tako le spoznava sebe oz. svojo enkratno podobo. Opazuje dogajanje v ogledalu, postopoma spoznava, da je to on.

Otrok, ki samega sebe ne opazuje v ogledalu, se na sliki ne prepozna (primer pri dvojčici, ko opazuje svojo sliko, v njej prepozna sestro in ne sebe). Kasneje se otrok rad preoblači, se opazuje v ogledalu, ter se tako poistoveti z drugo osebo.

Otrok, ki še nima izoblikovane identitete, sebe poimenuje z imenom in ne z zaimkom jaz.

Primer:

● z neoblikovano identiteto: Marko bo risal.

● z oblikovano identiteto: Risal bom.  

O sebi pridobivamo dobro ali slabo samopodobo

Kako razmišljate o sebi?

Ali ste sposobni razmišljati o tem, kar naredite dobro, ali večkrat razmišljate o tistem, v čemer morda niste najboljši. Vsi smo v nekaterih stvareh boljši in ni ga človeka, ki nekatere stvari ne obvlada dobro. Pomembno je, da znamo videti in izkoristiti svoje dobre strani, tisto, kar zmoremo. Takrat je naša samopodoba dobra.

Kadar imamo o sebi slabo samopodobo, razmišljamo pogosteje o stvareh in situacijah, ki jih ne zmoremo. Samopodobo lahko izboljšamo.

Otroku lahko ustvarimo dobro ali slabo mnenje o njem samem, njegovo samopodobo.

Predstavljajte si otroka okrog enega leta. Postavlja se na noge, naredi nekaj korakov ob predmetu ali ob pomoči vaše roke. Potem se poskuša spustiti in naredi prvi korak. To je družinski praznik. Čeprav je to samo  en uspel korak, smo ga veseli. Vsi starši rečemo: ”Bravo, saj bo šlo, pridi!” Če otrok pade, ga vzpodbujamo, da se pobere in naredi naslednji korak. Nisem še srečala staršev, ki bi ob padcu rekli otroku: ”Saj tako ne boš nikoli hodil!” Potem pa morda nismo vse življenje tako vzpodbudni, kot smo bili ob prvem koraku. Vse pogosteje zaznavamo njegove napake in neuspehe, namesto, da bi videli in cenili njegova dobra in uspešna dejanja.