Z dveletnim otrokom se odpravljam na igrišče. Otroku povem, kam greva. V tistem trenutku pozvoni telefon. Kliče me prijateljica, ki želi z menoj popiti kavo. Ker se že nekaj časa nisva videli, se kave z njo razveselim. Ker pa sem sinu obljubila, da odideva na igrišče, ne vem kako naj se odločim. Ali naj odidem s sinom na igrišče ali popijem kavo s prijateljico? Če odpovem kavo, sem lahko razočarana, čemu vse se moram odpovedati. Če otroku povem, da ne greva na igrišče, razočaram otroka. Še bolj pomembno je to, da otrok ne more več zaupati mojim obljubam. Med otrokom in menoj bi se začelo razvijati nezaupanje. To je za najin odnos bolj pomembno kot kava s prijateljico. Lahko pa naredim tako, da prijateljico povabim na sprehod do igrišča, potem pa skupaj popijeva kavo.

Medsebojno zaupanje si otrok in starši ustvarjamo že od otrokovega rojstva.

Otrok se rodi iz varnega okolja maternice, kjer je imel vso zaščito matere, če sta starša poskrbela, da je mati živela v umirjenem in zdravem okolju. Z rojstvom pa kar naenkrat v novorojenčkovo okolje vstopi svetloba, hrup, mraz. Če mati vzame novorojenčka k svojemu telesu, otrok začuti toploto njenega telesa, znano utripanje srca, glas matere, ki ga je spremljal med nosečnostjo, objamejo ga ljubeče roke. Takrat dojenček občuti zaupanje v življenje in v starše. Če starši dobro poskrbimo zanj, ga ljubimo, hranimo, potolažimo, poskrbimo za njegovo dobro počutje in mu pomagamo premagovati njegove strahove in obvladovati njegova čustva, se še naprej razvija otrokovo zaupanje v nas.

Starši zaupamo otroku na osnovi zaupanja, ki ga imamo sami do sebe. V kolikor hodimo skozi življenje z zaupanjem v lastne sposobnosti, zaupamo sebi in svojim odločitvam. Potem lahko zaupamo drugim in si tudi pridobimo njihovo zaupanje. Kadar zaupamo sebi, iščemo in najdemo rešitve tudi, ko pri vzgoji naletimo na problem. Ali najdemo rešitve, ko poslušamo naš notranji glas, ali pa se posvetujemo s strokovnjakom, ni pomembno. Ker v rešitev verjamemo, jo tudi najdemo. Samozaupanje nam lahko privzgojijo starši ali pa si ga pridobimo sami. Samozaupanje pripomore tudi k dobri samopodobi. V kolikor želimo samozaupanje pridobiti sami, ga pridobimo tako, da začnemo iskati, kaj smo naredili dobro, v čem smo bili uspešni.

V kolikor skozi življenje hodimo z nezaupanjem, potem nas je strah lastnih dejanj in odločitev. Takrat nas je tudi strah, ali bomo sposobni vzgajati našega otroka, ali bodo naše odločitve pravilne. Kadar pa o vzgoji in naših odločitvah v vzgoji razmišljamo s strahom, z nezaupanjem, potem ob problemu vidimo le še druge probleme. Takrat težko iščemo rešitve. Zavedati se moramo, da rešitve vedno obstajajo. Tudi v vzgoji. Tudi takrat, ko otrok dela stvari, ki nam niso všeč, ko nas vse dni jezi. Kadar se večji del dneva joče, je nerazpoložen, uporen, nas ne sliši in zato ne moremo drugače, kot da vse dni samo kričimo in se razburjamo. Takrat je pomembno, da se najprej vprašamo, kdaj in zakaj je prišlo do takšne spremembe v odnosu do otroka. Pričnimo iskati tisto, kar naredi dobro. Začnemo zaupati otroku, ga poslušamo. Starši moramo sprejeti, da je naš otrok najboljši tak, kot je.

Kadar zaupanje prične rasti že med starši in dojenčkom, raste tudi med starši in malčkom in se nadaljuje z odraščanjem otroka. Pomembno je, da otroku privzgojimo, da zaupa samemu sebi. To naredimo tako, da ga vzpodbujamo in mu sporočamo, kaj zmore narediti. Na osnovi vzpodbude se v njem razvija samozaupanje. Otroku omogočimo, da zaupa drugim, predvsem nam, staršem. Zaupanje otroka v nas mu pomagamo ustvariti z izpolnjevanjem obljub. Tisto, kar obljubimo, tudi naredimo. Ne glede na to, ali smo mu obljubili skupno igro ali odvzem neke ugodnosti. Vse moramo izpolniti, da nam otrok lahko zaupa. Kadar nismo prepričani, da bomo obljubo lahko izpolnili, potem raje ne obljubimo.

Kadar starši obljube ne izpolnimo, otrok prične izgubljati zaupanje v nas.