Vsi ljudje potrebujemo pozornost. Kadar je imamo premalo, si jo poskušamo pridobiti tako odrasli kot otroci. Če si predstavljamo, da živimo v nekem okolju, kjer ljudje hodijo mimo nas, nas ne opazijo, niti nam ne namenijo pozdrava, pogleda, ničesar. Takšno življenje bi težko sprejeli. Otrok še bolj potrebuje pozornost staršev, ampak takšno pozornost, ko se posvetimo samo njemu. Kadar ima otrok občutek, da mu starši posvetimo premalo pozornosti, si jo pribori na različne načine. Če otrok samo izjemoma nima naše pozornosti, potem priteče k nam: »Mami, mami!« ali »Ati, ati!« ter nas objame. To naredi zato, ker potrebuje našo pozornost, ker ima potrebo po njej. Potem je odvisno od nas. Ali si za otroka vzamemo čas, ga objamemo, mu prisluhnemo, se pogovorimo z njim ali želimo, da dokonča nalogo ali da se gre igrat. Če smo si zanj vzeli čas, četudi smo odložili delo, ki smo ga opravljali, ali smo ga povabili, da nam pri našem delu pomaga, občuti ob naši pozornosti zadovoljstvo. Tudi če se gre kasneje igrat ali gre dokončat nalogo, je imel nekaj naše pozornosti, zato lažje nadaljuje svojo dejavnost. Kadar pa želimo, da takoj prične s svojo dejavnostjo, ni imel naše pozornosti. To je tako, kot če nam otrok sporoči, da je lačen. Lahko mu pripravimo hrano ali pa ga pustimo lačnega. Če ga pustimo lačnega, nam čez čas ponovno sporoči, da je lačen, in povpraša: »Ali bo kmalu kosilo?« Ko potrebuje našo pozornost, išče možnost, kako priti do nje. Ker njegov objem ni zadostoval, da bi mu posvetili pozornost, to poskuša pridobiti na drugačen način. Pozornost si pribori. Otrok nam ponovno sporoči, da potrebuje našo pozornost, na takšen način, da se mu zagotovo posvetimo. Začne razmetavati igrače, kriči ali pa kako drugače opozori nase. Če je okregan, je dosegel želeno. Takrat smo mu posvetili vso pozornost. Za otroka je huje, da nima pozornosti, kot da je okregan. Če si pribori pozornost na neprijeten način, potem sva oba razburjena. Takrat, ko pridemo domov, si vzamemo deset ali dvajset minut časa, se pestujemo, pogledamo knjigo ali se skupaj igramo ali pa otroku samo prisluhnemo, da nam pove, kar želi povedati. Če želimo vzpostaviti z otrokom dober odnos, naj nam ne bo pomembno stanovanje, časopis. Vzemimo si čas za pogovor ali objem otroka. Na ta način se bomo otrok in mi sprostili, zadovoljili bomo čustveno potrebo po bližini in se pomirili. Potem lahko otroka vključimo v naše delo, naj nam pomaga, tako bo preživel čas skupaj z nami, ko ga bomo pohvalili za pomoč, bomo razvijali njegovo dobro samopodobo. Verjetno se bo čez čas zaigral ali se posvetil svojemu delu. Otrok tako spoznava, da si našo pozornost pridobi na prijeten način. Tako bomo čas, ko smo z družino, lepše preživeli. Pomembna je tudi pozornost, ko nam otrok karkoli pripoveduje. Ne glede na starost otroka se mu takrat posvetimo, mu prisluhnemo in se z njim pogovorimo. Pogovor z otrokom, ko ga resnično poslušamo in tudi slišimo, ko nam želi nekaj sporočiti, je zelo pomemben. Otroku je pomembno, da ga poslušamo. Morda nam želi samo povedati doživljaj tistega dne. Morda nam želi povedati kaj takega, pri čemer potrebuje našo pomoč pri reševanju svojih težav. Otrok dobi pravo pozornost, ko smo na isti višini kot on. To je takrat, ko sedi v našem naročju ali ko se spustimo na tla k njegovi igri ali počepnemo k njemu, ga gledamo in mu resnično prisluhnemo. Pogovor ob našem delu, našem gibanju in ko ga opazujemo z naše višine, on pa nas gleda navzgor, ni prava pozornost. Predstavljajte si, kako preživite skupne trenutke med dopustom ali ob koncu tedna, ko ste doma. Jutra se pričnejo tako, da se običajno posvetimo drug drugemu. Otrok pride zjutraj v našo posteljo, skupaj zajtrkujemo, potem tudi kaj drugega počnemo skupaj. Več časa imamo drug za drugega in manj je tistih neprijetnosti, ki nam pokvarijo dan. Takrat se vsi dobro počutimo in dan prijetno preživimo.

Kadar v družini pričakujemo rojstvo drugega otroka, moramo vedeti, da je bil naš prvorojenec nekaj let edinček. V družini se je vse vrtelo okoli njega. Starša sta lahko čas in pozornost posvetila samo njemu. Pri nekaterih stvareh sta lahko odločitve prepuščala njemu in upoštevala njegove želje. Z rojstvom drugega otroka se marsikaj spremeni. Že nosečnost lahko prinese nekaj sprememb. V kolikor poteka brez zapletov, potem mama lahko prvorojenca pripravlja na prihod novega člana. V kolikor pa so v nosečnosti kakršnekoli težave, pa mama že med nosečnostjo manj pozornosti posveča prvorojencu. Lahko je celo odsotna zaradi bivanja v bolnici. Vse to otrok občuti, ker mama nima toliko časa zanj, kot ga je imela pred nosečnostjo.

Potem se rodi nov družinski član. Čeprav smo otroka pripravljali na dojenčka, se zave le materine odsotnosti. Saj jo obišče v porodnišnici, ampak tam se vse vrti okoli dojenčka. Potem pa prihod dojenčka domov. Otrok se veseli bratca ali sestrice, vendar razočaran ugotovi, da ta ves čas spi, joka ali mu jemlje mamo. Z njim se ne more igrati, tako kot se s prijateljem. Prav takrat, ko on potrebuje mamo, pa ona previja ali hrani dojenčka. Pričakoval je, da bo mama sedaj imela zanj prav toliko časa kot pred rojstvom dojenčka, ampak vse je popolnoma drugače. Ne sme se igrati tako, kot se želi, ker je preglasen za dojenčka, kadar je žalosten in joka, mu tega ne dovolijo, ker ga bo zbudil. Danes pride na obisk mamina prijateljica, s katero se vedno igrata. Veseli se njenega obiska. Bo vsaj nekdo imel čas zanj in se bosta igrala. Po njenem odhodu je razočaran. Žal je mamina prijateljica, tako kot vsi ostali, največ časa pestovala dojenčka, z njim se je igrala le kratek čas. Sedaj mu vsi govorijo, da je velik, on pa si želi, da bi drugi imeli čas zanj. Ker je žalosten, sploh ne more drugače, kot da joče, pa ga nihče ne razume. Ko pa mama reče, naj že neha jokati, seveda neha, ampak na bratca pa je jezen. Ves čas mu govorijo, naj ga ima rad. Ampak zakaj bi on imel rad bratca, ko pa njega mamica in očka ne marata.

To je moje razmišljanje, kako rojstvo bratca ali sestrice doživlja otrok. Zato se mi zdi pomembno, da starejšega otroka predvsem razumem, otrokov jok sprejmem z razumevanjem, vendar mu povem, da imamo dojenčka, ki me tudi potrebuje. Ko bo dojenček sit in ga bova dala spat, se bom igrala z njim. Lahko mi pomaga, ko previjam dojenčka, mi poda kremo, prinese plenico ali se stisne k meni, tačas ko dojim dojenčka. Ob njegovem joku ga vprašam, ali je jezen na dojenčka, ker ga moram previti in nimam časa zanj. Če to potrdi, poskušam razumeti njegova čustva in mu to tudi sporočim. Dam mu možnost, da o svojih občutkih ob novorojencu spregovori. Če mu rečem samo to, da naj neha jokati, ima otrok občutek, da ga nihče ne mara. V njem se poraja jeza na bratca. Ima občutek, da ga starši ne maramo več, zato je pomembno, da z razumevanjem sprejemam njegovo žalost in jezo. Na ta način pomagam starejšemu, da sprejme novorojenčka.

Na prireditvi opazujem dogajanje okrog sebe. Mojo pozornost pritegne mlada družina. Deklica stara približno štiri leta, mamica, ki spremlja prireditev in oče, ki prireditev fotografira. 

Deklica joče.

Mamica: ”Ne, ne dobiš sladoleda, ker si me tepla.” Deklica joče, vztraja, da želi sladoled. Kasneje slišim, da je zjutraj tepla očeta.

Ker je očetu pomembno, da pri svojem delu ni moten, prosi ženo naj deklico vzame k sebi, ampak deklica poskuša biti ob očetu. Opazim, da je komunikacija med deklico in mamico zelo slaba. Mamica poskuša dekličino obnašanje prekiniti s kaznijo na ta način, da ne dobi sladoleda. S tem povzroči, da se v deklici stopnjuje jeza, kar pripelje do dekličine jezne reakcije. Posledica jeze je tudi ta, da še dalje tepe mamico. Mamica opazuje prireditev, deklici ne posveča posebne pozornosti. Kasneje opazim, da deklica mamice ne tepe. Deklica je žalostna.

Vzrokov dekličinega obnašanja je lahko več. Lahko je bil to nekoč samo del igre, sedaj pa deklica uporablja tak način komunikacije. Bolj verjetno se mi zdi, da želi deklica pritegniti pozornost staršev.

Ko deklica prvič udari enega od staršev, tega ne naredi zato, da bi nekoga tepla. S tem verjetno sporoča neko

svojo stisko, ki je ne zna sporočiti staršem na drugačen način.

Če je razlog dekličinega obnašanja stiska, si morda želi večjo pozornost staršev. Morda ne uspe najti poti, kako pridobiti pozornost in nežnost enega ali obeh staršev, mogoče je, da imata starša veliko obveznosti in časa za deklico ni toliko, kot ga ona potrebuje. Če ne gre drugače, otrok pozornost pritegne z nečim, kar starše moti, ker si takrat vsakdo vzame čas. V tem primeru udari očeta. Na ta način je pritegnila pozornost staršev. Ko deklica ne dobi sladoleda, se v njej razvije jeza. To jezo sprošča tako, da tepe mamico, istočasno pritegne njeno pozornost vsaj za kratek čas. Kadar se otrokovo nesprejemljivo obnašanje nadaljuje, največkrat kasneje otroka ignoriramo. Mamici se morda zdi, da je na ta način rešila nastalo situacijo. Deklica je prenehala z obnašanjem, ki ga starši ne sprejemajo, vendar mamica na ta način ni rešila vzroka, ki je imel za posledico dekličino obnašanje. Predvsem moramo poiskat razlog, kaj poskuša deklica sporočiti s svojim obnašanjem.

Kako se lahko starši odzovemo v takih situacijah?

Problem rešujemo na ta način, da je otrok tepen. Agresija rodi agresijo, zato tako ne rešimo ničesar. Otrokovo neprimerno obnašanje ustavimo. To pa zaradi strahu pred močnejšim. S tem v otroku ustvarjamo slabo samopodobo. Na ta način nismo rešili vzroka, zaradi katerega je prišlo do nastale situacije.

Problem rešujemo na ta način, da otroka kaznujemo s tem, da ne dobi nečesa, kar si želi.

V tem primeru je to sladoled. Tako se v otroku razvija jeza. To jezo lahko ljudje prenesemo navzven. To se pokaže z agresijo do drugih. Lahko pa to jezo obrnemo navznoter. Nastopi agresivnost do sebe.

Vzamemo si veliko časa za otroka, vendar mu ves čas sporočamo, da ni dober. Na ta način mu vzamemo občutek varnosti in ljubezni, ki jo otrok potrebuje. V tistem trenutku smo vsi poraženci, tako zgubljamo pristen odnos s svojim otrokom. Problemi v vzgoji se nam vse bolj kopičijo. V otroku ustvarjamo slabo samopodobo. Tudi tako nismo rešili vzroka, zaradi katerega je prišlo do nastale situacije.

Problem rešujemo na ta način, da smo zmagovalci vsi, otroci in starši.

Prav je, da otroku povemo, da nam ni všeč, da nas tepe. Mi pa sprejmemo, da to dela, ker nam mora pokazati, da potrebuje našo pozornost. Morda zaradi obveznosti staršev čuti pomanjkanje varnosti. Če se tega zavemo, potem vzamemo otroka v naročje, ga objamemo, mu povemo, da ga imamo radi zato, ker je dober, ker je naš, ne maramo pa, da nas tepe. Verjetno nam otrok ne bo povedal, kaj ga muči, ker o svojih občutkih ne zmore govoriti. Poskušajmo sami ugotoviti, kaj je vzrok za takšno obnašanje. Moramo si vzeti več časa, skupaj pogledamo knjigo, se igramo ali se samo pestujemo, ga pobožamo. Pokazati mu moramo nasprotje agresivnosti, to je nežnost in ljubezen. Otrok, ki bo v starših začutil varnost, ljubezen, jo bo tudi vračal.

Če se vam kaj podobnega, kot opisujem, dogaja že dalj časa, potem tega ne morete rešiti v enem dnevu. Otrok mora najprej začutiti, da ga imate radi, da mu želite dobro. Zanj si morate vzeti čas. Na ta način bo spoznal, da lahko vašo pozornost pritegne tudi tako, da pride k vam, vas objame in vi se mu posvetite.

Počasi in previdno bo tudi on začel spreminjati odnos do vas.

Na ta način rešujemo vzrok, zaradi katerega je prišlo do neprimernega vedenja otroka.

Ljubi me najbolj takrat, ko to najmanj zaslužim, ker to takrat najbolj potrebujem.

V vsakem od nas se kdaj prebudi jeza, ki jo pokažemo drugim. Ampak jeza in bes rojevata le še več agresivnosti, ki se lahko stopnjuje do take mere, da so nesporazumi v družini vse pogostejši. Širše pa taki odnosi pripeljejo do nemirov, vojne.

Pozornost, ljubezen in občutek varnosti rojevajo več ljubezni in prijateljskih odnosov. Pozornost, ljubezen in zaupanje, ki se morajo najprej razviti v družini, so tudi temelj dobre vzgoje.

 (iz knjige  Otroško srce je zaklad)

Veliko mam in očetov se zaveda, da njihov odnos do otrok ni najboljši, želi si boljšega odnosa. Naš odnos do otrok je odvisen predvsem od naše vzgoje. Ne moremo spremeniti tega, kar smo v življenju doživeli. Lahko pa spremenimo to, kar dajemo našim otrokom.

To lahko spremeni vsak človek. Najprej moramo razčistiti sami s seboj. To ni preprosta pot, ampak človek, ki želi nekaj spremeniti vedno najde pot, kako to narediti. Velikokrat je stanje videti nerešljivo, zdi se, da poti ni, vsaj za nas ne, ali pa, da je tako nemogoča, da si ne upamo narediti prvega koraka. Ampak kdor želi, vedno najde pot.

Predvsem moramo razčistiti, sami s seboj v tolikšni meri, da se ne obtožujemo. Naši starši so nas vzgajali tako, kot so njih njihovi starši. Nekoga obtoževati za to, nič ne spremeni. Pomembno pa je, da se zavemo, da je vse v življenju spremenljivo. Najprej razčistimo s svojimi starši. Lahko jih obtožujemo za to, kar so nam povzročili, ampak s tem sami sebi samo otežujemo življenje. Preteklosti tako ali tako ne moremo spremeniti. Lahko spremenimo prihodnost. Ampak to, kar smo doživeli ni tako enostavno pozabiti.

Pomoč strokovnjaka nam lahko pomaga spremeniti odnos do sebe, do drugih in naše navade. Velikokrat se zgodi, da nas je strah poiskati takšno pomoč. Lahko pa si za začetek pomagamo sami. 

Obstaja možnost. To lahko začnemo reševati na ta način, da pišemo. Napišemo vse tisto, česar staršem ne moremo oprostiti, kar nas teži, vse tisto, kar smo doživeli. Napišemo vse tisto, kar nas je prizadelo, ob čemer smo čutili, da smo doživeli krivico. Napišemo lahko naenkrat, ali v več delih. Pišemo lahko poljubno obdobje, dodajamo, kar še spoznavamo. Napisano lahko izročimo tistemu, o komer smo pisali ali pa preprosto strgamo, odvržemo v smeti, zažgemo. Vse to naredimo s tem namenom, da oprostimo in pozabimo krivice, ki so se nam zgodile. Zavedati se moramo, da obsojanje ne pomaga. Starši so to povzeli po svojih starših. Mogoče bo zadostovalo, da to naredimo enkrat, mogoče bo treba to večkrat ponoviti. Z obsojanjem staršev za njihov odnos do nas delamo škodo samo sebi. Zavedati se moramo, da so nas starši vzgajali na najboljši način, kot so znali. Pomembno je, da na ta način spoznavamo tudi vzgojo, ki jo uporabljamo pri svojih otrocih.

Potem moramo razmisliti, kako mi vzgajamo otroke. Tudi to si lahko napišemo. Če ponavljamo tisto, kar nam pri vzgoji naših staršev ni bilo všeč, moramo to spremeniti. Zavedati se moramo, da kar se je zgodilo do sedaj, ne moremo spremeniti. Ko sprejmemo, da smo vzgajali tako, kot smo se naučili od staršev, se prenehamo obtoževati, takrat začnemo razmišljati, kaj želimo spremeniti. Pogosto se tudi zgodi, da se mladi starši odločijo za popolnoma nasprotno vzgojo, kot so je bili deležni sami. Tudi to ni najbolje. Dobro je, da izberemo srednjo pot. Ko pa začnemo razmišljati, kaj želimo spremeniti, smo že na poti, ko iščemo rešitve. S tem, ko smo napisali, kaj nas v naših dejanjih moti, lahko poiščemo nasprotje tega, to je tisto, kar želimo delati dobro. Seveda se to ne spremeni kar naenkrat. Svoje navade smo pridobivali in utrjevali vse življenje. Spremembe se dogajajo postopno. Korak za korakom. Naredite korak k lepšemu življenju! 

Ko razčlenimo, kaj je tisto, kar nam pri vzgoji naših otrok ni všeč, začnemo iskati rešitve. Prekinemo vzgojo s kaznijo, kričanjem, kritiziranjem in začnemo iskati pot, kako vzgajati s pohvalo, vzpodbudo, iskanjem dobrega v otroku in postavljanjem meja. Če smo otroke vzgajali na način, da smo jim vse dovolili, moramo tudi to spremeniti in začeti postavljati meje. Tako bomo otrokom omogočili zdravo odraščanje in kar je tudi zelo pomembno za naše otroke in za nas, z otroki bomo vzpostavili dober odnos.

Avtor Zinka Ručigaj

Sedem uničujočih navad za odnos po W. Glasser

Sedem povezovalnih navad za odnos po W. Glasser

Pogosto imamo mame težave pri komunikaciji z otroki. Če nas otrok ne sliši ali je glasen, me rade povzdignemo glas in vpitje se samo še nadaljuje. Ob delu nimamo polne pozornosti in nekatere stvari preslišimo. Tudi otrok ob igri ali delu presliši, kar govorimo. Ko se pogovarjamo na daleč, drug drugega ne slišimo dobro. Ko se pogovarjamo z otrokom in želimo, da nas otrok upošteva, takrat znižamo glas in povemo to, kar želimo z nižjim glasom. Prošnjo ponovimo največ dvakrat. Če pa nas otrok še vedno ne sliši, gremo do njega, počepnemo, ga nežno primemo za roke in z znižanim in odločnim glasom povemo, kar želimo. Pri postavljanju meja naj bo naš glas odločen. Pri postavljenih mejah vztrajamo ne glede na odziv otroka.

Pri mojem delu v vrtcu sem srečevala različne otroke. Nekateri so bili živahni drugi pa mirni. Tako kot so različni otroci, je tudi vzgoja pri živahnih in pri mirnih otrocih različna. Najpogosteje me starši sprašujejo, kako se odzvati pri bolj živahnih otrocih. Tudi članki, ki jih lahko prebiramo, govorijo predvsem o otrocih, ki so živahni in povzročajo več težav.

Le redko pa se vprašamo, kako je z otroki, ki so mirni. Kako doživljajo druge otroke, dogodke. To so običajno plašni otroci. Njihovo plašnost sem doživljala v vrtcu. Takrat sem se zavedala, da ti otroci bolj potrebujejo mojo podporo in sodelovanje z njimi kot tisti navihani fantiček, ki vsem po vrsti povzroča težave. Pri mirnih otrocih opazimo, da so v poznanem okolju lahko tudi zelo živahni, klepetavi. Med neznanimi ljudmi pa se zaprejo vase. Pogosto doživljamo, da jih ljudje nagovarjajo k pozdravljanju, pogovoru. Ko se tak otrok pred tujcem zapre, pogosto slišimo: »Ali ti je miška jezik pojedla?« Ali pa druge pripombe, ki otroka prizadenejo. Včasih tudi straši želijo od mirnih otrok, da se pogovarjajo s tujci, saj se ne zavedajo, da ne morejo drugače, kot naredijo. Primer sem opisala v knjigi Vzgoja kot drevo v zdravi rasti pod naslovom Pozdravljanje in sem ga objavila v dveh zapiskih: 

https://www.facebook.com/notes/zinka-ru%C4%8Digaj/pozdravljanje/1927397393956233/

http://otroskosrcejezaklad.simplesite.com/439198099

Pogosto se dogaja, da tudi starši od svojih otrok pričakujejo, da pozdravijo soseda, ki ga srečajo na poti v stanovanje. Ta človek je za otroka nekdo, ki ga ne pozna toliko, da bi ga pozdravil. Če se z njim pogosteje srečuje in ga bodo oni pozdravljali, ga bo začel tudi otrok. Z zahtevo po pozdravu pa otrok še bolj otrpne. Če želijo od njega, da pozdravlja, mu s tem sporočajo, da on ni v redu. Povejte otroku, da sosede pozdravljamo. Pri tem je zelo pomemben vaš vzgled. Ko bo otrok soseda pogosteje srečal, ga bo sčasoma tudi pozdravil.

Mirni otroci so včasih samo plašni. Pogosto pa so to otroci, ki so introvertirani. To pomeni, da so usmerjeni sami vase, so razmišljajoči. Ti otroci se dobro počutijo, ko so sami, ko počnejo stvari tako kot njim odgovarja. Med ljudmi, ki so jim blizu, se sprostijo, pa naj bodo to odrasli ali otroci. Ko pridejo ti otroci na igrišče med neznane otroke, pa se pogosto držijo ob strani, poiščejo igro, pri kateri so sami, druge otroke le opazujejo. Igri neznanih otrok se ne pridružijo, jih le opazujejo, se jim pa morda pridružijo, če jih ti otroci k igri povabijo.

Pogosto so ti otroci tudi bolj občutljivi. Strokovno takšne otroke imenujemo hipersenzibilne. Ta povečana občutljivost se kaže pri sluhu, vidu, dotiku, vonju. Takšni otroci so bolj sočutni do drugih otrok in odraslih. Težko sprejemajo vse tisto, česar še ne poznajo. Ti otroci ne želijo biti tam, kjer je zelo glasno. To so razne prireditve, glasna glasba, več glasnih živali, ob prometni cesti, zlasti, če je veliko glasnih prevoznih sredstev (motorjev, tovornjakov). Zelo glasni so tudi težki tovorni vlaki, tudi ti so lahko zanje zelo moteči. V takem primeru otroku lahko svetujemo, da položi roke na ušesa. Sčasoma otrok sprejme glasnost in se nanjo navadi. Je pa značilno za te otroke, če so dalj časa npr. v nakupovalnem centru ali na prireditvi, kjer je bolj glasno, da so potem bolj utrujeni, kot tisti otroci, ki niso občutljivi.

Ti otroci tudi dobro vonjajo. Bolj zaznavajo vonje, ki so jim všeč, in tiste, ki jim niso všeč. Zato so morda bolj občutljivi, običajno jim rečemo, da so izbirčni pri hrani.

Plašni, usmerjeni sami vase, ali bolj občutljivi so fantki in punčke. Nekatere starše moti, da je njihov otrok takšen, morda si želijo bolj »korajžne«, glasne otroke. Kaj se dogaja s temi otroki, se sprašujejo starši. V znanem okolju so ti otroci kot vsi drugi, sproščeni, živahni, klepetavi. V manj poznanem okolju so previdni, kar je pogosto čisto v redu. Usmerjeni so vase, bolj so razmišljajoči, do drugih so bolj sočutni. Prizadene jih jok drugega otroka. Če je sam deležen pravega odziva staršev ob njegovem joku, ga prizadene, če se do tega jokajočega otroka starši ne odzovejo primerno. Glasne zvoke zaznajo močneje kot drugi, zato jih naučimo, kako si lahko pomagajo in se jih naučijo tudi sprejemati. Zaradi svojih sposobnosti so ti otroci in kasneje tudi odrasli, pogosto zelo uspešni na tistih področjih, kjer delujejo sami.

Najpomembneje je, da takšne otroke sprejemamo takšne, kot so. So le bolj plašni. So usmerjeni sami vase, pogosto razmišljajoči. Takšni so bili in so še mnogi uspešni ljudje. So bolj občutljivi. Ti otroci imajo svoje prednosti. Dovolimo otrokom biti takšni, kot so.

Avtor Zinka Ručigaj