Deljenja predmetov se mora otrok priučiti. Da je otrok sposoben stvari (igrače, priboljške) deliti z drugimi, mu moramo najprej dovoliti, da se v njem utrdi pravica o lastnini. To pomeni, da mu dovolimo, da so njegove igrače njegova lastnina. Otrok spoznava, da tisto kar je njegovo dobi nazaj, tako da ga prosimo, naj nam posodi svojo najljubšo igračo, da jo pobožamo. Ker ima otrok zaupanje v nas, nam igračo posodi. Igračo pogledamo, pobožamo in jo vrnemo otroku. Kasneje ga ponovno prosimo, da nam posodi igračo. Takrat jo obdržimo nekoliko dlje. Naslednjič se z igračo igramo, potem mu jo vrnemo. Tako otrok utrjuje zavedanje o lastnini. Dojenček spušča igrače. Ko jih poberemo in mu jih vrnemo, ob tem spoznava, da jih dobi nazaj.

Ko otrok utrdi zavedanje o lastnini, je sposoben tudi deljenja predmetov. Deljenja predmetov se uči na ta način, da še vedno spoznava, da tisto, kar posodi nekomu drugemu, dobi tudi vrnjeno. Da je sposoben deljenja predmetov, pa je pomembno, da spozna, da so nekateri predmeti njegova last, ki jih ni potrebno deliti. Tako kot spoznava, da imamo tudi starši predmete, ki so naša lastnina in jih ne posojamo. Otrok naj ve, da je mobilni telefon last staršev in ne njegova igrača, tako naj spozna, da so nekatere igrače njegova last, da ima pravico, da teh igrač ne deli z nikomer. Naj ima tudi v tisti družini, kjer je več otrok, vsak otrok igrače, ki so samo njegove. Ali te igrače posodi sestram in bratom, se odloči sam. Če teh igrač ne želi posoditi, mu to dovolimo. Istočasno pa mora spoštovati, da tudi njegove sestre in bratje nekaterih igrač ne posodijo. Prav tako velja, kadar so na obisku otrokovi prijatelji, da so nekatere igrače, katerih ne deli z drugimi.

Otroka učimo deljenja predmetov na ta način, da že z mlajšim delimo na primer žemljo. To delimo na ta način, da košček damo otroku, košček pojemo mi. Žemljo delimo tudi z ostalimi otroki v družini. Potem otrok deli z nami žemljo na isti način, kot smo jo mi z njim. Otrok spoznava, da je nečesa, kar delimo, dovolj zanj in tudi za druge.

Ko gremo na obisk k prijateljem, ki imajo otroka, ki je približno enake starosti kot je naš otrok, ga vzpodbudimo, da vzame s seboj svojo igračo. Otroka se potem lahko igrata vsak s svojo igračo, lahko pa jo zamenjata.

Od otroka ne zahtevamo, da igrače ali priboljške deli z drugimi, sicer v njem ustvarjamo odpor do deljenja predmetov. Še posebej je otrok občutljiv na deljenje igrač, ki so zanj najbolj pomembne. Kadar otroci v vrtec prinesejo svoje igrače, jih vzpodbujamo, da jih delijo z ostalimi otroki, pogosto jih med seboj zamenjujejo za igro. Otroke k deljenju vzpodbudimo in navajamo na zgoraj opisan način. Končno odločitev ali bo igračo posodil, prepustimo otroku, čigar last je igrača.

Gibanje je za otroka zelo pomembno, saj vzpodbuja njegov telesni razvoj in tudi razvoj njegovih miselnih sposobnosti.

Otrokovo prvo gibanje je v materinem trebuhu, ko se premika, vse od spočetja pa se giblje skupaj z mamico.

Pomen gibanja 

Če otroku omogočimo gibalne dejavnosti, pripomoremo k njegovemu celostnemu razvoju. Pomembno je, da že dojenčku omogočimo gibanje. Dojenčku na tla položimo blazino, ki je primerno trda in ga položimo nanjo. Tako nas lahko opazuje, se igra, hkrati pa ima možnost, da razvija gibalne sposobnosti. Ko se dviguje na rokah in se obrača, mu je omogočeno svobodno gibanje. Ker mu omogočimo gibanje, pripomoremo k razvoju njegovih spretnosti, da se prične plaziti in samostojno sedeti. Ko se plazi se lahko sam premakne z enega mesta do drugega. Lahko nam sledi ali pa se od nas odmakne in se zopet vrne. K plazenju ga lahko vzpodbujamo s tistimi igračami, ki jih kotali ali potiska. Takšna igrača ga vzpodbuja h gibanju, ker ji sledi. S spretnostjo plazenja in posedanja se otrok razvija in krepi. To ga pripelje do možnosti vstajanja ob pohištvu. Najprej ob pohištvu samo stoji potem se tudi premika. Na ta način se otrok sam uri v hoji do trenutka, ko se spusti in samostojno shodi. Ko se premika ob pohištvu in ko samostojno hodi mu omogočimo gibanje v stanovanju. Poskrbeti moramo le za njegovo varnost. Omogočimo mu igro z igračami in prirejenimi igračami (škatle, obroči, papir). Omogočimo mu, da igrače in predmete dviguje, spušča, potiska pred seboj, vleče ter prenaša iz prostora v prostor. 

Za igro otrok potrebuje prostor. Ta prostor naj bo tam, kjer se družina največ zadržuje. Otrok želi biti tudi pri igri v bližini staršev. Do šestega meseca otrokove starosti igra pogosto poteka v naročju starša. Če smo na tla položili primerno blazino, nanjo pa dojenčka, nas lahko opazuje in istočasno preizkuša svoje sposobnosti v gibanju. Prostor je še bolj pomemben, ko otrok začne sedeti. Tla naj bodo topla in naj se dobro čistijo. Iz otrokove bližine odstranimo predmete, ki za igro niso primerni ali se lahko na njih poškoduje. Ko se prične plaziti po vsem stanovanju, poskrbimo za njegovo varnost. Zaščitimo vtičnice, v kolikor so stopnice navzdol, jih zavarujemo z ograjo. Zavarujemo ga tudi pred predmeti, kjer se lahko opeče. Ima naj prostor, kjer so pospravljene njegove igrače. Dokler je še dojenček, je to lahko večja škatla ali plastična posoda. Kasneje naj ima igrače pospravljene tako, da so razporejene. Pospravljanje igrač sodi k otrokovi igri.

Dokler otrok leži, sedi samostojno ali je v našem naročju, v njegovo bližino pripravimo nekaj igrač. Z njim se igramo ali ga pustimo, da se igra sam. Igrače naj mu bodo zanimive. Naj bodo različnih barv. Zvok naj ne bo pri vseh enak. Imajo naj različno težo in površino. Igrače bo prijemal, spuščal, dvigoval ter jih dajal v usta. Zato moramo poskrbeti, da so igrače varne. Otroku lahko ponudimo tudi plastenke z različnimi materiali. Poskrbimo, da jih ne more odpreti. Za igro so zanimive tudi manjše škatle, razni obročki, papir.

Ko se otrok prične plaziti, so predvsem zanimive igrače, ki se premikajo, kotalijo in jih lahko poriva pred seboj ali se za njimi plazi. Za otroka je zanimiva igrača naše telo, saj je zanj to poligon, po katerem se plazi, se spušča, pa še vso našo pozornost ima.

Za igro so zanimive mehke igrače, razne figure, preproste gumijaste ali plastične kocke, iz katerih lahko postavljamo razne stolpe in jih otrok podira. Kasneje jih sestavlja sam. Sestavlja kroge na palici, v škatlo z odprtino lahko vtika žogo iz pene. Preproste slikanice z otrokom opazujemo skupaj ali jih opazuje sam.

Ko otrok shodi, se spremeni njegova igra. Potrebuje igrače, ki vzpodbujajo gibanje. To so žoge, razni avtomobili, igrače, ki se vozijo, porivajo ali vlečejo, poganjalci, tricikli za vožnjo v prostoru in na prostem. V zimskem času so to lahko sanke, na katerih ga vozimo ali se skupaj sankamo. Zanimivi so predmeti različnih oblik, ki jih lahko vlaga v večji predmet, razne vstavljanke, konstruktorji, velike kocke, papir, barve, igrače, ki se vstavljajo ena v drugo ali sestavijo v stolp. Posode za kuhanje, večji dojenčki. Otroku omogočimo igre z vodo.

Otroka vpeljemo v igro, se z njim igramo oziroma mu igro omogočimo, ga z njo seznanimo, mu pokažemo, kako se z določenimi igračami lahko igra. Tako se privadi igri, ki mu je v veselje in se ob njej razvija. Razvija tudi svoj način igre. Pomembno je, da so igrače primerne otrokovim sposobnostim. Pri igri ga ne usmerjamo, dovolimo, da se igra tako, kot se on odloči, če z igro ne dela škode. Če ga popravljamo v igri in mu kažemo, kako naj bi se igral, mu s tem sporočamo, da smo nezadovoljni z njim in z njegovo igro. Večkrat ga pri igri le opazujemo.

Igra in dejavnost otroka sta zelo pomembni. Igra je otrokovo delo in učenje, zato mu dovolimo, da se igra po lastni želji in sposobnostih. Iz igre se razvijejo vse njegove kasnejše dejavnosti. To je otrokovo učenje, delo v šolskem obdobju in v odrasli dobi. Igra naj se s predmeti, ki razvijajo njegovo gibanje, ročne spretnosti in umske sposobnosti ter mu omogočajo njegovo predstavo in razumevanje. Spoznava in raziskuje naj svet okrog sebe, naj bo dejaven v gibanju. Omogočimo mu posnemanje dejavnosti, ki jih opravljamo odrasli. Del igre je tudi otrokovo risanje in branje otroku. 

Za otrokov razvoj je pomembno tudi risanje. Otroku, ki je star približno eno leto, ponudimo papir in debelejši barvni svinčnik in otrok »čečka«. Njegove prve risbe se razvijajo odvisno od spretnosti rok. Otroci v risanju različno napredujejo. Zato nikoli ne primerjamo njegove risbe z risbo drugega otroka. Najprej otrok samo čečka. Potem njegova risba dobiva različne oblike. To so: krog, ravne črte, ki se lahko križajo, kasneje riše različne geometrijske like. Okrog tretjega leta nariše podobo človeka, to je »glavonožec«. Krog predstavlja glavo, iz katere nariše črte za roke in noge. Ne sprašujemo ga, kaj je narisal. Njegovega izdelka ne popravljamo ali kritiziramo. Otroku ne kažemo, kako naj riše in mu ne rišemo. Pustimo ga, da riše po svojih sposobnostih. Njegovo risbo pohvalimo. Otrok tudi rad ustvarja z debelejšim čopičem. Naj se z barvami najprej samo igra. Omogočimo mu barvanje s prstnimi barvami. 

Branje otroku je ena od poti, ki staršem omogoča, da pri vzgoji otroka združijo prijetno s koristnim.

Branje omogoča druženje staršev in otrok v prijetnem vzdušju, zato je komunikacija med otroki in starši prijetna za vse. Branje je za otroke in kasneje odrasle sprostitev in učenje. Otroka branje sprosti in ga navda s prijetnimi občutki. Otrokom omogoča razvijanje koncentracije, razvija in bogati govor, širi besedni zaklad, spodbuja in razvija opismenjevanje, pridobiva različne informacije in je najboljša priprava na šolo. Vse to pa otroku omogoča razvoj osebnosti.

Pomembno je, da se otrokom bere v domačem okolju, iste zgodbe naj se prebere večkrat, o prebranem pa se pogovarjajo. Branje izposojenih knjig v knjižnici je dostopno vsem otrokom, saj je brezplačno. (Ručigaj 2012)

Dveletni otrok se, tudi če je v družbi drugih otrok, ne igra z njimi, ampak se igrajo drug ob drugem. Po tretjem letu se otrok že igra z vrstniki in si igre z njimi želi. V igri potrebuje prijatelja za igro. 

• preveč igrač,
• igrače niso razvrščene,
• potrebuje prijatelja za igro,
• ne zna se igrati, ker ga nihče ni vpeljal v igro,
• ima igrače, ki so neprimerne njegovi starosti in sposobnostim, preveč ali premalo zahtevne igrače,
• igrače, ki ne zadovoljujejo njegove potrebe po igri,
•  v igri smo ga ves čas usmerjali, mu dajali nasvete, kako naj se igra, nismo mu dali možnosti, da se igra po lastni izbiri in je dejaven v igri.

Iz otrokove igre se razvijejo vse kasnejše dejavnosti. To je njegovo učenje in delo v šolskem obdobju ter v odrasli dobi.