Otroci v najzgodnejšem otroštvu predmete in vse okrog sebe prepoznavajo z usti. Predmete nosijo v usta. Kadar se pri otroku pojavijo kakršnakoli močna čustva, ko so veseli ali jezni, otroci ugriznejo najbližjo osebo. To jim lahko dovolimo in sprejmemo, da otrci pač grizejo, ko so prisotna čustva. Ta navada je vse pogostejša in poznala sem otroke, ki so ob močnih čustvih grizli tudi pred vstopom v šolo. To je bilo v skupini zelo neprijetno, saj so bili otroci pogosto pogriženi. Še pogosteje se to dogaja v mlajših skupinah. To ni prijetno za otroke, ne za vzgojiteljice in ne za starše ogriženih otrok. Zato je pomembno, da se odzovemo ob prvem ugrizu. Otroka odmaknemo in z odločnim glasom rečemo NE. To ponovimo ob vsakem ugrizu. Otroka pa seznanimo s prijetnimi kontakti. Rečem mu, da mi lahko da »lupčka«. Pri tem otroka poljubimo. Morda bo še kdaj prišlo do ugriza. Ob ugrizu reagiramo vedno enako in mu povemo, da nas lahko poljubi. Seveda pa mu moramo pokazati, kako nas lahko poljubi.

Enako je z udarci ali cukanjem. Otrok maha z rokami in udarja po bližnih predmetih in osebah. Ko otrok prvič udari nas ali koga drugega, ga ob tem odmaknemo in mu povemo, da se božamo. Z njegovo roko božamo nas, ostale prisotne, medvedka, mi božamo njega. Ob vsakem naslednjen udarcu to ponovimo. Če ima brata ali sestro, večkrat z njegovo roko božamo sorojenca. Pogosto bi druge prijel bolj grobo. Pri tem smo pozorni in ga še naprej učimo božanja.

Na ta način se otrok navadi bolj prijetnih kontaktov.

Starši smo tisti, ki vpeljemo otroka v življenje. Pokažemo mu pot v življenje, ki je po našem mnenju najboljša. Otrok sam ne ve, kaj je dobro in kaj ni, kako naj v danem trenutku ravna. Zato potrebuje vodenje in usmerjanje. Vodimo in usmerjamo ga s postavljanjem meja. Te meje pa niso mišljene kot nekaj slabega, prisilnega. V bistvu gre za usmerjanje na tisto življenjsko pot, ki je po našem prepričanju najboljša. Pri vzgoji, kjer otroku postavljamo meje, ima občutek varnosti, ker spoznava, kaj je prav in kaj ne. Občutek otroka je še toliko močnejši, ker dobiva informacije od staršev, ki so zanj najpomembnejši del njegovega sveta. Otrok staršem verjame, zaupa in jih posnema. S postavljenimi mejami otroka ne omejujemo v njegovi ustvarjalnosti, razvoju in napredku, ga le usmerjamo. Čeprav prihaja do občasnih nesoglasij na relaciji otrok – starši, se v zrelih letih pokaže, da so pravilno postavljene meje koristne, kar kaže na odločilno soodvisnost otroka in staršev. Zaradi tega je vloga staršev v življenju otroka izjemno pomembna, istočasno pa gre za najzahtevnejšo nalogo, ki jo ima pred seboj odrasel človek v vlogi starša.

Otroku lahko z namenom, da ga obvarujemo pred slabimi izkušnjami, postavljamo stalne prepovedi in zapovedi. Stalne prepovedi lahko pripeljejo do upiranja ali pa do nesamostojnosti. Otrok, ki je močna osebnost že po naravi, se upira in je tudi kot odrasla oseba večni upornik. Lahko pa vzgojimo otroka, ki vedno pričakuje, da ga bodo drugi vodili in usmerjali. To je običajno bolj vodljiv otrok, ki tudi ko odraste ni sposoben samostojnega odločanja.

Prav pa je, da vzgojimo otroka v samostojno osebnost, ki je, ko odraste, sposoben odločati o svojem življenju. Že otrok potrebuje izkušnje, na katerih se uči. Izkušnje otroka pripeljejo do notranje discipline. Izkušnje in notranja disciplina pripomoreta, da je sposoben sprejemati prave odločitve, ki jih sprejema zaradi sebe, ne pa zaradi zunanjih okoliščin. 

Uporaba prepovedi ali zapovedi

Otroku nekaj prepovemo ali nekaj zahtevamo od njega;

to je dokončno brez obrazložitev, otrok to mora

narediti. To je naša odločitev. Ne upoštevamo otroka. 

Postavljanje meja

Otroka seznanimo, da je iz določenih razlogov tako potrebno. Povemo, kaj želimo. Smo sprejemljivi tudi za njegove želje. Interese uskladimo. Meje, ki smo jih določili in jih sprejeli vsi v družini, postopoma postanejo pravila. Upoštevamo otroka.

Kadar otroku postavimo meje, je prav, da imamo za to tehten razlog. Kadar gre za njegovo varnost ali moralo, mu tudi obrazložimo, zakaj tega ne more ali mora narediti. Kadar otroku obrazložimo, zakaj tako, se z otrokom pogovarjamo in ima tudi on možnost povedati svoje mnenje. Ko otrok pove svoje mnenje, o dani situaciji razmišlja. Pri pogovoru upoštevamo otrokovo starost.

Ko mu želimo nekaj omejiti, lahko povemo, da bo to lahko naredil kasneje, mu nekaj dovolimo in postavimo mejo. Otroku pokažemo situacijo tako,

da mu govorimo o tistem, kar mu dovolimo, ne govorimo o prepovedanem. Npr: ”Ker si močno lačen, ti dovolim, da pred kosilom poješ en piškot.”

Dveletni otroci radi plezajo. Otrok spleza s stola na mizo v kuhinji. Postavimo ga z mize in odločno povemo, da tega ne delamo. Povemo mu, da na mizi jemo. Plezal bo lahko na igrišču na plezalu.

Meje dajejo otroku občutek varnosti, zanesljivosti. Prav je, da pri mejah vztrajamo. Otrok sicer poskuša meje prestopiti, takrat pa moramo biti mi trdni v svojih odločitvah. Odločnost otroku pove, da mislimo resno. Ko otrok ve, katere stvari dovolimo in katerih ne, se ob tem počuti varen. Postopoma jih otrok sprejme, takrat postanejo pravila v družini. Pravilo v družini je lahko naslednje: zvečer pred spanjem umijemo zobe.

Kadar nismo prepričani, kako bi se odločili, otroku povemo, da moramo razmisliti in se o tem pogovarjamo, ker potem dobimo pregled nad situacijo in lažjo odločitev. Otrok se zaveda, da ga upoštevamo.

Z večjim otrokom se lahko dogovarjamo. 

Primer:

Otrok bi ostal pri prijatelju dve uri, mi bi ga pustili pol ure, dogovorimo se za eno uro.

Včasih potrebujemo pogovor s partnerjem. Otroku to povemo.

Strah pred težavami nas pogosto pripelje do nepravih odločitev, kajti strah ni zdravo čustvo. Ljubezen, upoštevanje vseh družinskih članov in pogovori v družini nam omogočajo dobre odnose in srečno odraščanje.

Pazila sem triletno deklico. Poleg je bila tudi dekličina prababica. Deklica je običajno pri prababici z jokom dosegla, kar je želela.

Na vrtu so prejšnji dan ponovno postavili prožno ponjavo (trampolin), na kateri deklica rada skače. Po kosilu je izrazila željo, da bi skakala na ponjavi. Rekla sem ji, da s polnim želodcem ne more skakati, ker bi ji lahko postalo slabo in bi lahko bruhala. Lahko bo šla čez eno uro. Deklica je jokala. Zaslutila je, da se je prababici zasmilila, zato z jokom ni prenehala. Povedala sem ji, da jo razumem, da je žalostna, ker bi rada skakala, pa ji ne morem dovoliti, ker bi ji lahko postalo slabo. Ko je odšla deklica na stranišče, sem vprašala prababico, če bi ji ona popustila. Prababica je dejala, da se ji deklica smili, če joče, zato bi ji dovolila. Zagovarjala sem svoj pogled, saj se mi je zdelo, da je za deklico manjša škoda, če odide na prožno ponjavo čez eno uro, kot da zaradi skakanja bruha. To je sprejela tudi prababica. Ko je deklica spoznala, da tudi prababica razmišlja tako kot jaz, se je čez čas umirila in vprašala: »Kam mora priti kazalec na uri, da bom lahko šla na ponjavo?«

Tako, kot sem slabe strani popustljive vzgoje spoznala jaz, jo včasih spoznajo tudi starši, ampak starši najpogosteje obnašanje otroka pripisujejo obdobju, pričakujejo, da bo minilo, leta pa tečejo. Velikokrat slišim tudi starše, ki uporabljajo popustljivo vzgojo, kako prijetno je gledati otroka, ki je tako sproščen; ko po restavracijah, na plaži ali drugje, kjer je več ljudi, svobodno teka naokrog, je živahen, poln energije in se ne ozira na nikogar v njegovi okolici. Ko je ta otrok v šoli, mu le zelo dosledni učitelji lahko postavijo meje. Pravil običajno ne spoštuje, moralne vrednote so zanj neznanka. Pogosto se znajde tam, kjer je nekaj narobe, kjer je prisotno nasilje. Bolj učljiv otrok izdela šolo, težje učljiv ima veliko težav ali je sploh ne izdela. Ko je ta otrok v šoli, ali še prej, mu včasih postavijo diagnozo: hiperaktiven otrok. Otrok dobi zdravila, ki ga pomirijo. Morda je pri nas z diagnozo hiperaktiven otrok (ADHD) nekaj takih, ki jim zgolj niso bile postavljene meje. (Odlomek iz knjige Vzgoja kot drevo v zdravi rasti)

To vsekakor ne velja kot splošno pravilo, problematike ADHD vsekakor ne moremo poenostaviti na samo en dejavnik. Stališče izhaja iz izkušnje, saj sva v svoji praksi obravnavala že veliko primerov, kjer je bilo hiperaktivno vedenje povezano z odsotnostjo postavljanja jasnih meja in trdne strukture. Ko so starši uspeli postaviti meje in jih zlasti uveljaviti v vsakdanjem domačem življenju, je hiperaktivno vedenje otrok "čudežno" izzvenelo. (Mrgole, 2014)