Kako ukrepamo, kadar otrok joka?
Če jok otroka sprejemamo in nas tega ni strah, potem se tudi normalno odzovemo na otroški jok. Kadar je otrok lačen, potrebuje hrano. Kadar je utrujen, potrebuje počitek in spanje. Dojenček in tudi kasneje otrok lahko čuti strah pred zapuščenostjo. Otrok v tem trenutku potrebuje našo ljubezen, tolažbo, objem. Ljubezen, tolažbo, objem potrebuje, tudi kadar se česa prestraši ali ga kaj boli.
Otrok nam z jokom vedno sporoča neko svojo potrebo. Z ljubeznijo pri vzgajanju otroku nudimo oporo, ki jo potrebuje. Pomembno je, da otrokom dovolimo jok, kajti jok sprošča napetost v človeku, na ta način nam otrok tudi sporoči svoje potrebe in nelagodje. Mi mu lahko nudimo oporo in tolažbo.
Umirila sem otrokove izbruhe in trmarjenje
Staršem svetujem pri vzgoji otrok. Najpogostejša vprašanja, ki mi jih zastavljajo, so povezana z neposlušnostjo, upiranjem in trmarjenjem otrok. To se pogosto dogaja pri dveletnih otrocih, včasih tudi pri mlajših in tudi pri večjih, najstnikih. To se dogaja zato, ker nekateri starši nimajo dovolj odločno postavljenih meja in ker ne gradijo otrokove pozitivne samopodobe. Seveda se pri tem prepletajo način vzgoje, vzgled, postavljene meje, pozornost do otrok, zaupanje, izgradnja pozitivne samopodobe, navajanje na samostojnost, navajanje na igro, kako sprejemamo jok in naša reakcija ob tem. Vse to so pomembni elementi vzgoje, ki jih moramo upoštevati. Seveda pa je pomembno, kako vse te elemente vzgoje med seboj prepletemo in kdaj začnemo z vzgojo otrok. Vedeti moramo, če se nam upira dveleten otrok, potem bo z njegovim odraščanjem raslo njegovo upiranje. Res je, da se otrok pri dveh letih začne zavedati svoje osebnosti, starši pa smo tisti, ki ga moramo pravilno usmerjati, da zraste v samostojno, zrelo in tudi dovolj močno osebo. Pomembno je, kako to naredimo pri otroku, ki je bolj uporen, in kako spodbudimo otroka, ki je bolj zadržan.
Pri bolj zadržanem otroku zadostuje pohvala z nekaj spodbude in jasno postavljenimi mejami.
Več truda pa moramo vložiti v vzgojo tistih otrok, ki že zgodaj, morda že pred prvim rojstnim dnevom začnejo s trmo in izpadi. To, kar imajo starši najpogosteje za trmo, je otrokov čustveni izbruh. Pri mlajših otrocih so čustva močno razvita. Otrok jih še ni sposoben nadzorovati. V takih situacijah nas otrokovi izbruhi močno razburijo. Ker smo oboji razburjeni, v takem stanju ne rešimo ničesar. Najprej moramo poskrbeti zase in se umiriti. Še bolje je, če o takih trenutkih razmišljamo naprej in se na to pripravimo. Spoznati moramo, zakaj se otrok tako odziva. Že ob najmanjši malenkosti se pokažejo otrokova močna čustva. Morda si le želi biti v našem naročju, si želi naše pozornosti, morda smo nekaj naredili malo drugače, kot si je zamislil sam, morda pijača ni v pravem kozarcu. Takšne in podobne malenkosti otroka razburijo in pokažejo se močna otrokova čustva. Tega otrok ne počne nalašč. V takem trenutku sam ne zmore ničesar. Sedaj močno potrebuje nas, starše. Pomembno je, da ga razumemo. Če mu lahko ustrežemo s svojo bližino, ga pomirimo na ta način. Če mu ne moremo ugoditi v njegovi želji, mu povemo, da ga razumemo, da si to želi, vendar tega ne more dobiti. To večkrat ponovimo in poskrbimo, da ostanemo mirni. Razumevanje njegovega čustvenega stanja otroka umiri. Včasih hitro, včasih za to potrebujemo daljši čas. Včasih otrok brca, otepa z rokami in nogami. Takrat le ostanemo v njegovi bližini in ga umirjamo z razumevanjem. Ko se otrok s pomočjo našega razumevanja toliko umiri, da dovoli, da ga objamemo, ga pomirimo še z objemom. Poskrbimo, da otrokove čustvene izpade vedno pomirimo na ta način. Tako so njegovi izpadi vse manj pogosti in manj intenzivni. Otroka pa učimo, da nam pove, kaj želi. Pri dojenčkih in mlajših otrocih, ki še ne govorijo, pa nam je lahko v pomoč znakovni jezik.
Pomembno je, da otroka in njegove izbruhe razumemo in umirjamo z lastno umirjenostjo.
Ko nas premagajo čustva
Mirna družinska idila se lahko hitro spremeni v čustveni dvoboj. Običajno je to med enim od staršev, najpogosteje med mamo in otrokom.
Otrok si želi nekaj, pri čemer starši otroku ne morejo ugoditi ali pa gre za kakšen drug vzrok. Mnogo je vzrokov, zaradi katerih pride pri otrocih do čustvenega izbruha. Pri tem ni pomemben vzrok, ampak zgolj njegova čustva, ki so zelo močna. To pa zato, ker so v otroškem obdobju predeli možganov, kjer se čustva porajajo najbolje razviti. Otrok svojih čustev ni sposoben nadzorovati. Zaradi otrokovega odziva se močna čustva porajajo tudi v materinih možganih. Razburi se tudi mama in tako pride do prerekanja, vpitja, včasih tudi do izgovorjenih besed, ki niso primerna. Otrok reče mami, da je slaba, nesramna, hudobna, najslabša mama ... Mama pa otroku reče, da je nesramen, nerazumevajoč, hudoben ... ko se čustva nekoliko umirijo, ostane užaljenost in izgovorjene besede, ki lahko ranijo. Dober odnos med dvema osebama, ki sta si blizu, se imata rada najbolj na svetu, se lahko slabša.
Ko se to večkrat ponovi, je odnos vedno slabši, otrok se boji nerazumevanja staršev, starši pa se bojijo trenutkov, ko otrok reagira s čustvi. Kaj se lahko pri tem spremeni? Pri otroku so čustva močno izražena. Svojih čustev še ni sposoben nadzorovati zaradi slabše razvitega predela možganov, s katerim čustva nadzorujemo. Pri vzgoji otrok se moramo zavedati, da smo starši tisti, ki smo odgovorni za vzgojo otrok in s tem povezanimi njihovimi čustvenimi odzivi in njihovim obnašanjem.
Tukaj lahko spremembe naredimo le starši. Pogosto se dogaja, da so tudi pri starših močno izražena čustva. Pri mamah je to pogosto povezano z njihovimi hormoni v času nosečnosti ali po porodu. Lahko gre za preobremenjenost staršev, tudi takrat prihaja do močnejših čustvenih izbruhov. Lahko pa je to posledica neprimernega odziva njihovih staršev na njihove čustvene odzive v njihovem otroštvu. Ne glede na vzrok pa se lahko starši kot odrasle osebe odzovemo drugače, zavestno.
Ko pride do otrokovega čustvenega izbruha, moramo starši najprej pomisliti, kaj se z otrokom dogaja. Lahko si vzamemo čas in popijemo kozarec vode, nekajkrat globoko vdihnemo. Pomislimo, da njegovi možgani niso sposobni drugačne reakcije. Da to ni nekaj, s čimer bi nas želel jeziti, ampak, da ni sposoben drugačnega odziva. Na ta način mi starši namesto čustvenega predela možganov vklopimo predel možganov, s katerim razmišljamo. Takrat smo se sposobni tudi primerno odzvati na otrokov izbruh.
Zelo pomembno je, da se osredotočim na otrokovo potrebo, ne na njegovo vedenje. Pri tem otroku povem, da ga razumem, da se je tako odzval. Če je mogoče, ga objamem, vzamem v naročje. Če otrok ob izbruhu brca, maha z rokami, samo ostanem v njegovi bližini in mu sporočam, da razumem njegova občutja. Ko se toliko umiri, da ga lahko vzamem v naročje ali ga objamem, to naredim. Na ta način ga umirjam tudi s telesnim dotikom. Če je vzrok neka želja, ki je ne moremo ali ne želimo izpolniti, mu povemo, da ga razumemo, da si to želi, vendar njegova želja ne more biti izpolnjena. Nikakor zaradi izbruha ne spreminjam svoje odločitve. Ko se otrok umiri, se z njim pogovorim o nastalem izbruhu, kaj ga je razjezilo in o čustvih, ki jih je doživljal. S takim načinom umirjanja otrokovih izbruhov bo teh vse manj, otrok pa se bo na ta način učil, kako umiriti in prepoznati svoja čustva.
Pri čustvenem izbruhu pa je pomembno, da ostanemo ob otroku, mu pomagamo, da se umiri. Če zapustimo otroka ob čustvenem izbruhu, ko ni sposoben samega sebe umiriti, se počuti zapuščenega in neljubljenega. Zapustili so ga zanj najpomembnejši ljudje, od katerih si želi pomoč in razumevanje, pa tega žal ni dobil. Otrok se sčasoma umiri, vendar se na ta način ne nauči obvladovati svoja čustva.
Pri izbruhu trme otrok jasno izgovarja svoje zahteve. Na obrazu opazimo jezo, užaljenost, odločnost. Pri trmi se ne zmenimo zanj, odidemo iz sobe. Pomembno je, da ga ne ponižujemo, ne kritiziramo. Z njim se ne pogajamo, ga ne tolažimo ali ljubkujemo. Našo pozornost pa naj dobi takoj, ko se začne primerno vesti.
Pred štiridesetimi ali petdesetimi leti so vzgojo pojmovali drugače kot danes. Takrat je bilo nekaterim staršem najbolj pomembno, da disciplinirajo otroke. To so naredili s kaznijo v različnih oblikah. Nekateri starši pa so se seznanjali s popustljivo vzgojo, ki je postajala takrat moderna. Vse bolj smo tisti, ki smo aktivno sodelovali pri vzgoji otrok, spoznavali, da nobena od teh skrajnosti ni dobra vzgoja, da je potrebno iskati nove poti pri vzgoji otrok.
Spoznali smo, da otroci niso k slabim lastnostim nagnjena bitja, ki jih je treba z ustrahovanjem in poučevanjem pripraviti k pameti. Spoznali pa smo tudi, da otroci niso sposobni odločati o svojih dejanjih in ni dobro, da nadzorujejo dejanja staršev.
V času mojega dela v vrtcu sem spoznavala, da so otroci čustvena bitja, ki svojih čustev še niso sposobni nadzorovati v tolikšni meri, kot smo tega sposobni starejši. Spoznala sem tudi, da je čustvena povezava med starši in otroki zelo pomembna in da nekateri starši čustveno povezavo povezujejo z razvajanjem otrok. To je napaka pri vzgoji otrok.
Ob prihodu novincev sem pogosto poslušala: »Nič ne jokaj!« »Priden bodi!« Takrat sem razmišljala, kako se otroci počutijo, ko prihajajo v neznano okolje, med tuje ljudi. Veliko je bilo joka. Saj sem se trudila, da jih potolažim, da se zaigrajo. To mi je včasih uspevalo bolje, včasih slabše. Nekateri otroci so me kot neznano osebo hitro sprejeli, drugi pa ne. Veliko sem razmišljala, kako jim olajšati ta prehod. Tistim, ki so imeli doma koga od starih staršev, sem svetovala, naj ga pridejo prej iskat. Tako smo začeli z uvajanjem tam, kjer so starši to lahko izpeljali. Še vedno pa so bila pri otrocih močno izražena čustva. Če je otrok ob prihodu jokal, sem mu rekla, naj kar joče, če mu je potem lažje. Mislim, da so me mnogi starši čudno gledali, kajti jok otroka niso sprejemali kot sproščanje svojih čustev. Mnogi so mislili, če jim dovolim jokati, da jim je potem še težje.
Spremljanje literature in predvsem prepoznavanje čustev otrok me je pripeljalo do spoznanja, da otroci, ki svoja čustva sproščajo skozi jok, le ta tudi predelajo. Vse bolj sem spoznavala, da to ni trma, da so otroci čustveno prizadeti. Da jim lahko dovolimo, da svoja čustva izrazijo, smo pa odrasli tisti, ki jim lahko pomagamo, da se učijo čustva pravilno predelati.
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z delovanjem možganov, so nas seznanili, da imajo otroci bolje razvit tisti del možganov, kjer je center za čustva. Del možganov, s katerim čustva nadzoruje pa se še razvija, zato otrok čustev ni sposoben nadzorovati. Otroci čustva izražajo različno. Veselje izražajo s smehom, ljubezen z objemom, jezo z udarci, brcanjem, strah z jokom. Jok je tisti, s katerim otroci izražajo mnogo čustvenih stanj.
Če otrokovega joka in s tem njegovih čustev ne sprejemamo, jok ignoriramo, otrok preneha jokati, svoja čustva pa izraža na drugačen način. Nekateri otroci jih zatirajo v sebi in na ta način razvijajo agresijo do sebe, drugi čustva izrazijo navzven, agresivnost do drugih. Pomembno je, da smo starši sposobni sprejeti otrokova čustva in njegov jok, ter mu pomagamo z razumevanjem njegov jok in njegova čustva obvladovati. Tako je otrok sčasoma sam sposoben nadzorovati svoja čustva, to pa takrat, ko je tisti del možganov, ki nadzoruje čustva bolje razvit.
Nekoč so vsak čustven izbruh imenovali trma. Danes vemo, da lahko ločimo trmo in čustven izbruh.
Čustven izbruh: Kadar je jok posledica čustvene stiske, na otrokovem obrazu opazimo trpljenje, obup, paniko in nemoč. Otrok hlipa. Pri otroku, ki že govori je njegova izgovorjava zaradi hlipanja nerazločna.
Trma: Pri izbruhu trme pa otrok jasno izgovarja svoje zahteve. Na obrazu opazimo jezo, užaljenost, odločnost.
Pri trmi je res najbolje, da otrokov izpad ignoriramo, z njim se pogovorimo, ko se umiri. Učimo ga, da bo s prijaznostjo dosegel več kot z izsiljevanjem.
Pri čustvenem izbruhu pa je pomembno, da ostanemo ob otroku, mu pomagamo, da se umiri. Če zapustimo otroka ob čustvenem izbruhu, ko ni sposoben samega sebe umiriti, se počuti zapuščenega, neljubljenega. Zapustili so ga zanj najpomembnejši ljudje, od katerih si želi pomoč in razumevanje, pa tega žal ni dobil. Otrok se sčasoma umiri, vendar se na ta način ne nauči obvladovati svoja čustva.
Razumevanje otrok in njegovih čustev, čustvenega povezovanja in ustvarjanje dobrega odnosa z njim je eden od najpomembnejših elementov pri vzgoji otrok.
Kadar otrokov jok sprejemamo z razumevanjem, četudi njegovi želji ne ugodimo, ampak mu samo ponudimo razumevanje, se otrok uči kako svoja čustva nadzorovati. Če pa k temu dodamo še vzpodbudno vzgojo (ljubezen, pohvalo vzpodbudo, iskanje dobrega v otroku in postavljanje meja), otroku omogočimo zdravo odraščanje.
Trma ali čustven izbruh?
Čustven izbruh je takrat, ko otrok močno joka, je jezen, ko se meče po tleh, kriči, ko ob tem tepe vas ali koga drugega. Ko navečkrat rečemo, da otrok trmari.
Pri otrocih je čustven izbruh povezan z razvojem možganov
Otrokovi možgani se najbolje razvijajo tja do 6 leta. Vsa čustva, tudi jeza, bes imajo center v spodnjih plazilskih možganih. Odrasli ta center nadzorujemo z možgansko skorjo. Otroci možganske skorje še nimajo toliko razvite, da bi lahko nadzorovali svoje čustvene izbruhe. Zato otroci potrebujejo pomoč odrasle osebe, ki jim pomaga umiriti njegove čustvene izbruhe. Če te pomoči nima, se tudi kasneje ni sposoben sam pomiriti na primeren način. Če je bil v otroštvu otrok ob čustvenem izbruhu prepuščen samemu sebi, potem tudi v odrasli dobi reagira z jezo, besom ali pa z depresijo in živčno napetostjo.
Kdaj pride do čustvenega izbruha pri otroku?
Pri otrocih lahko prihaja do čustvenega izbruha iz mnogih razlogov. To je lahko zato, ker je otrok zaspan, utrujen, lačen, ga zebe ali mu je vroče. Lahko si nekaj želi. Morda si želi vašo pozornost, igro z vami ali pa si želi le vaš objem. Morda mu je všeč igrača, ki jo je videl pri prijatelju, pa si jo želi tudi on ali pa si z nakupom sladkarije želi le vaše pozornosti. Morda je v njegovi predstavi drugače, kot smo to naredili mi. Morda smo drugače položili njegovo igračo, kot je želel otrok, ali pa je žlica na mizi položena drugače, kot si želi otrok, je njegova majica preozka, ali pa želi obleči drugo. Morda se je še ravnokar igral s prijateljem, mi pa želimo naslednji trenutek kar takoj oditi.
Veliko stvari je, ki se nam odraslim ne zdijo nepomembne, za otroka pa je to nekaj, kar povzroči pravi pretres v njegovih čustvih.
Kako naj se odzovem ob čustvenem izbruhu?
Zavedati se moramo, da otrok tega ne počne zato, da bi nas jezil. Njegova čustva pa so močna in jih ni sposoben nadzorovati.
Če je mogoče, otroku omogočimo, da naredi tako, kot si je on zamislil. Da ga predčasno pripravimo na spremembo dogodka. Mu omogočimo, da se spočije, nekaj poje, se primerno obleče. Mu posvetimo svojo pozornost. Če pa njegovi prošnji ne moremo ugoditi, mu povemo, da ga razumemo, ampak ne more biti tako, kot si on želi. Pomembno je, da njegova čustva razumemo, ostanemo mirni, ga objamemo, če nam to omogoči, sicer pa ostanemo v njegovi bližini in ga z lastno umirjenostjo umirjamo toliko časa, da pride v naš objem in ga dokončno umirimo, ter se pogovorimo o nastalem problemu. Ta način pripomore, da so otrokove reakcije vse manjkrat tako kaotične. Otrokova možganska skorja pa je vse bolj razvita in je vse bolj sposoben nadzorovati svoja čustva.
Zakaj me otrokov čustveni izbruh razjezi?
Če se ob otrokovem izbruhu razjezite, si najprej dopovejte, da otrok tega ne dela zato, da bi vas jezil. Če je ob vas umirjena odrasla oseba, naj otroka umiri ona. Sicer poskušajte sebe umiriti s kozarcem vode, z dihanjem ali poiščite svoj način umirjanja. Potem pa umirite otroka.
Nikoli ne zapustite otroka v takšnem stanju samega za daljši čas. Če je potrebno, se odmaknite, da se pomirite vi, potem pa otroku pomagajte umiriti njegov čustven izbruh. Z zavedanjem, da je otrokov čustveni odziv nekaj, česar ni sposoben nadzorovati, boste ostali vi bolj mirni in ga boste laže umirili.
Avtor Zinka Ručigaj