Ob mojem delu v vrtcu sem se veliko posvečala temu, kako otrokom omogočiti vstop v vrtec ali drugo varstvo na čim bolj prijeten način. Svoje izkušnje delim z vami v obliko teh nasvetov, da bo vam in vašim malčkom ta korak čim lažji.

Za varstvo otroka se starši najpogosteje odločijo, ko nastopijo službo, ker takrat varstvo potrebujejo. Pri otroku do tretjega leta je najbolje, da je v domačem varstvu, če je to le mogoče. Po tretjem letu pa priporočam, da se za vrtec odločite tudi tisti starši, kjer ni potrebe po varstvu. Za vrtec se odločite zato, ker ima v tem starostnem obdobju otrok potrebo po družbi in igri z vrstniki.

Varstvo je za otroka, mlajšega od treh let najboljše, če ste starši doma in ga sami varujete. Kadar se mu posvetite tako, da se z njim igrate, mu berete, ustvarjate različne izdelke, opazujete živali, dogajanje v naravi, skupaj kuhate, pospravljate, vrtnarite in delate še veliko drugih stvari, je to najboljše varstvo. Potrebno je, da se z otrokom sprehodite, se odpravite na igrišče ali se udeležite drugih dejavnosti, kjer ima možnost igre ob drugih otrocih ter tako poskrbite tudi za njegov socialni razvoj. Seveda je tudi pomembno, da otrok živi v okolju, kjer so odnosi dobri, prijetni, vzpodbudni. Če je v varstvu na zgoraj opisan način pri babici, dedku, teti, je tudi to zanj zelo primerno. Po tretjem letu pa je potreba otrok po družbi vrstnikov močnejša in takrat je čas, da gre v vrtec, razen če je doma v družbi bratov, sester ali drugih otrok.

Če prične otrok obiskovati vrtec v tretjem ali četrtem letu starosti, mu lahko posredujete informacijo, kako izgleda druženje v vrtcu. Z njim obiščite igrišče, na katerem se otroci v vrtcu zadržujejo. Otrok lahko spremlja njihovo igro ali druge dejavnosti, ki se na igrišču dogajajo. Opišite mu bivanje v vrtcu.

Povejte mu, da so tam vzgojiteljice, ki varujejo otroke. Omogočijo jim, da se igrajo, poslušajo pravljice, si ogledajo lutkovno predstavo, plešejo, pojejo, slikajo, izdelujejo razne izdelke, telovadijo, opazujejo živali in dogajanje v naravi. Vzgojiteljice jim ponudijo hrano in pijačo. Po igri, uporabi stranišča, pred jedjo in tudi drugače, če je potrebno, si umijejo roke. V vrtcu otroci uporabljajo umivalnike in stranišča, ki so primerno veliki za njih. Vzgojiteljice poskrbijo, da se imajo lepo. Starši otroke zjutraj pripeljejo v vrtec in jih vedno pridejo tudi iskat. To pa takrat, ko končajo službo.

Na ta način otroku opišite in sporočite, da bo zanj bivanje v vrtcu prijetno. V začetnem obdobju je tudi za starejšega otroka lahko uvajanje postopno.

Nekoliko težje je z mlajšim otrokom, ampak tudi če je star eno leto, je pomembno, da se z njim pogovarjate, da bo šel v vrtec, ker morate starši v službo in da ga boste prišli iskat, ko končate z delom. Za otroka v starosti od enega leta do treh let pa vsekakor priporočam postopno uvajanje. Posebej pri enoletnem otroku morate vedeti, da je pri otroku prisoten strah pred zapustitvijo (ločitvena stiska) in strah pred tujci. Do sedaj je bil otrok največ z vami ali z nekom, ki mu je blizu. Sedaj boste vi odsotni večino časa, ko bo buden. Zato je dobro, da čas, ko ne bosta skupaj, podaljšujete s postopnim uvajanjem v vrtec. Tako mu olajšate, da lažje sprejme spremembo, ki nastopi ob vajini ločitvi. Kadar odide otrok v varstvo takoj po končanem porodniškem dopustu, je dobro, da ga že pred tem kdaj pa kdaj varuje tudi druga oseba. Varuje naj ga najprej za krajši čas. To naj bo nekdo, ki mu je blizu, naj bodo to stari starši ali prijatelji, ki jih dobro pozna. Tudi to je navajanje na spremembe, ki jih prinese varstvo in odhod v službo. Če otroka ves čas varujeta samo starša, nikoli pa kdo drug, je potem varstvo pri novih ljudeh (privatno ali v vrtcu) zanj težja izkušnja. Tudi če ga bodo varovali stari starši, je dobro, da je še pred odhodom matere v službo občasno v varstvu pri njih.

Pri uvajanju v vrtec je pomembno:

• otroku lahko olajšate vključitev v vrtec,
• dovolite otroku, da se odmakne od vas,
• igrajte se igre skrivanja,
• dogovorite se za postopno uvajanje,
• sporočite vzgojiteljici navade in posebnosti vašega otroka,
• otrok zaznava vaše občutke,
• spremembe so tudi doma.

Otroku lahko olajšate vključitev v vrtec

Otroku olajšate vključitev, če se o vrtcu in življenju v njem pogovarjate. Če si ogledate otroke na igrišču vrtca. Če se pogovarjate, zakaj bo šel v vrtec. Pri starejšem otroku govorite o tem, kar si želi. Pri mlajšem se pogovarjajte o tem, da greste v službo, s poudarkom, da vedno po končani službi pridete ponj. Pogovarjajte se o igri in aktivnostih v vrtcu.

Dovolite otroku, da se odmakne od vas

Ko se otrok še plazi in kasneje, ko shodi, mu dovolite, da se odmakne od vas. Ko opazite, da preizkuša, ali boste še tukaj, če odide, mu to dovolite. Počakajte ga in pokličite nazaj k sebi. To naredite z veseljem, naj ga v vaš objem privabi zadovoljstvo. Seveda mu ta odmik dovolite na varnem mestu (v stanovanju, na vrtu). Tako spoznava, da ste vi še vedno tukaj, tudi če se odmakne od vas. V njem ustvarjate zaupanje, ki je potrebno, da se od vas odmakne, tudi ko odrašča (ko gre v vrtec, šolo, ko si ustvarja lastno družino).

Igrajte se igre skrivanja

Preden pričnete z delom in se morate od otroka ločiti, so v veliko pomoč igre skrivanja. Najprej se skrivajte pod krpo, potem se delno skrijte za steno, potem se skrijte popolnoma, ob tem se oglašajte, nato se skrijte popolnoma brez oglašanja, naj vas otrok poišče. Tudi otrok se rad skriva, vzpodbujajte ga k temu. Igre skrivanja naj bodo postopne, primerne njegovi starosti ter zabavne.

Z igrami skrivanja otrok spoznava, da obstajate tudi takrat, ko vas ne vidi. Na ta način lažje prenese ločitev ob vašem odhodu na delo. Zanj so te igre zabava in spoznavanje življenja. Otrok si namreč ne zna predstavljati, da obstajate tudi takrat, ko vas ne vidi. Igre skrivanja mu omogočijo razvoj te predstave. Vsi otroci imajo strah pred zapustitvijo oziroma ločitveno stisko, ki se pojavi, ko je ločen od osebe, na katero je najbolj navezan. Z igrami skrivanja ga postopno seznanjate s tem, da oseba, ki je zanj najbolj pomembna, še vedno obstaja, tudi če je ne vidi.

Dogovorite se za postopno uvajanje

Vrtci in vzgojiteljice imajo določene izkušnje, ki jih upoštevajo pri načinu uvajanja. O tem se seznanite v vrtcu, ki ga bo otrok obiskoval.

Za uvajanje v vrtec si prihranite nekaj dopusta, da lahko postopno podaljšujete njegov čas bivanja v vrtcu.

Veliko let sem delala v skupinah otrok, starih od osem mesecev oziroma enega leta do treh let. V obdobju mojega dela je bil tudi čas, ko so starši prinesli otroka v vrtec, ga oddali meni ali pomočnici, odšli na delo in se po službi vrnili ponj. To je bilo že od prvega dne bivanja v vrtcu. Tam, kjer je bil doma kdo, ki ga je lahko prišel iskat prej, kot so starši končali službo, so tako otroku olajšali vstop v vrtec. To so bili običajno stari starši. Jaz sem si morala delo organizirati tako, da sem otroke umirila in se vsakemu posvetila največ, kolikor se je le dalo. Ko smo spoznali možnosti postopnega uvajanja, sem veliko delala na tem, kakšno uvajanje je najboljše za večino otrok. Tako sem spoznala, da je način uvajanja, kot ga opisujem, najboljši za otroke in vzgojitelje. Ko poskrbimo za dobro počutje otrok, je tudi delo vzgojiteljev lažje. Posledica tega je dobro vzdušje in dobro počutje vseh v skupini.

Postopno uvajanje

Priporočam vam, da prve tri dni spremljate otroka, dokler je v vrtcu. Ta obisk zadostuje pol ure, največ eno uro. Če ostanete dlje kot eno uro, se otrok že naveliča. Pol ure do eno uro je dovolj, da spoznava vzgojno osebje, otroke in samo igralnico. Z otrokom se usedite k igračam in se igrajta. Če se ne želi igrati, lahko iz vašega naročja opazuje otroke in dogajanje v igralnici. Večkrat mu ponudite igračo ali se igrajte vi in ga poskušajte vključiti v igro. Če je otrok mlajši, zadostuje, da vzgojiteljico opazuje od daleč. Naj bo on tisti, ki se odloči, koliko kontakta bo imel z novo poznanimi ljudmi. Če se po treh dnevih otrok odmakne od vas, se vključi v igro oziroma si poišče igračo, ga lahko naslednji dan pustite samega v skupini. O tem se dogovorite z vzgojiteljico. Povejte tudi otroku. Skupino zapustite za nekaj minut, morda deset minut. Toliko, da se v otroku še ne pojavi strah, če se boste vrnili. Ko se vrnete, skupaj zapustita igralnico. Naj ostane še kaj zanimivega za naslednji dan. Naslednji dan lahko kar takoj zapustite skupino, vendar priporočam, da ne dlje, kot za pol ure. Ob vaši predolgi odsotnosti se v otroku lahko pojavi strah, ali se boste vrnili. Ko pridete ponj, skupaj zapustita igralnico. Potem postopno podaljšujte vašo odsotnost. Posvetujte se z vzgojiteljico, za koliko podaljšujete varstvo. Predvsem mora otrok spoznati, da ga vi niste zapustili.

Če še potrebuje opoldanski spanec, se mu v vrtcu poskušajta izogniti, dokler se bolje ne vključi v skupino.

Če vaš otrok že obiskuje vrtec in bo prestopil v drugega, potem prvi dan v novem vrtcu skupino obiščita skupaj. Če se zaigra in se odmakne od vas, odidite in ga za uro ali dve pustite v vrtcu. Naslednji dan ga pripeljite za vse dopoldne, če je bolj občutljiv pa za dve do štiri ure. Za otroke, ki so starejšo od treh let, to morda niti ne bo potrebno, za mlajše vsekakor svetujem nekaj postopnosti ob obisku novega vrtca.

Sporočite vzgojiteljici navade in posebnosti otroka

Vstop v vrtec je za vašega otroka lažji, če ga vzgojiteljice poznajo. Vzgojiteljice za spoznavanje vseh otrok potrebujejo nekaj časa, zato je bolje, da jim njegove posebnosti in navade sporočite. Sporočite jim vse o njegovem zdravstvenem stanju, o navadah glede hranjenja, spanja, igre. Ali je živahen ali miren otrok. Ali je navajen na družbo otrok ali ne. O njegovi ljubkovalni igrači, dudi, steklenički in o ostalih posebnostih.

Otrok zaznava občutke staršev

Starši ste pred vstopom vašega otroka v vrtec pogosto zaskrbljeni. Zato si v zvezi s to spremembo, zastavljate veliko vprašanj. Ali bo jokal? Ali se bo privadil na vzgojiteljice? Kaj pa bolezni? Vaša zaskrbljenost se prenaša na otroka, tako je vključitev v vrtec zanj težja. Če pa vi razmišljate: »Saj mu bo lepo v vrtcu. Poskrbeli bodo za vse, kar potrebuje. Vzgojiteljice so prijetni ljudje …« Tam bo vključitev lažja. Vsem otrokom s pozitivnim pristopom olajšate to izkušnjo.

Spremembe so tudi doma

V tem obdobju poskrbite, da v otrokovo življenje ne uvajate drugih sprememb (odvajanje od dude, stekleničke, dojenja, navajanje na »kahlico«). Življenje mu poskušajte narediti čim manj stresno. Do otroka bodite strpni.

Do sedaj sem več govorila o času, ki ga otrok preživi v vrtcu. Pri večini otrok tudi doma opazimo spremembe. Mlajši otrok želi biti večino časa z enim od staršev, mogoče je bolj jokav ali se več pestuje in je bolj zahteven.

Otroci doživljajo vrtec različno in različne so tudi njihove reakcije. Razumevanje je najpomembnejše, sicer pa poskušajte živeti čim bolj normalno.

Ponedeljki so običajno dnevi, ko se otrok upira obisku vrtca, ker po vikendu spozna, da se bo ponovno treba ločiti od staršev. Ali se pogovarjate o službi, vrtcu, da vedno pridete ponj? Večji otrok hitreje sprejme spremembo, mlajši pa potrebuje nekaj več časa. Pogovorite se z vzgojiteljico, kako je v vrtcu, morda se po vašem odhodu takoj umiri.

Otrok nam s slabim razpoloženjem, z jokom, sitnarjenjem sporoča: »Ljubi me najbolj takrat, ko to najmanj zaslužim, kajti takrat to najbolj potrebujem!« Tega bi se morali zavedati vsi starši, kajti z drugačnim obnašanjem nam sporoča svoje stiske.

Kaj pa mislite o joku? Ljudje jok otroka različno sprejemamo. Dobro je, da ga sprejmemo in mu dovolimo jokati, kadar gre za sproščanje napetosti, istočasno pa mu sporočimo z besedami in objemom, da ga razumemo. Jok pomaga otroku, da sprosti svojo napetost. Tako ne ostajajo »črne pike v njegovem srčku«.

Otroci se ne upirajo vstopu v vrtec, ampak se upirajo ločitvi od vas, staršev.

Vsak otrok je nekaj posebnega, zato tudi odzivi ob ločitvi od vas niso pri vseh enaki, niti jih ne kažejo na enak način.

Strah v otrokovem zgodnjem otroštvu je strah pred zapustitvijo. Verjetno je ta strah povezan z njegovo nebogljenostjo, ker sam ni sposoben preživetja. Za otroka je najpomembnejša ljubezen staršev, še posebej matere. V njunem odnosu mora biti ljubezen. Mama ga objame, potolaži. Otrok je na mamo zelo navezan. Kadar je predolgo sam, ko gre mama v stranišče, jo poskuša priklicati z jokom. Če mu to dolgo ne uspe, se v njem poglablja strah pred zapustitvijo. Zato je prav, da takrat, kadar joče, pride do njega, ga objame in potolaži.

Ta strah otrok premaguje, ko meče igrače. Če jih pobiramo, spoznava, da igračo dobi nazaj. Kadar se starši naveličamo pobiranja igrač, otrok ne utrdi spoznanja, da se igrača vrne.

Otroku pomagamo obvladovati strah pred zapustitvijo tudi z igrami skrivanja. Igre skrivanja se igramo postopno. Pričnemo s skrivanjem pod krpo, ko se igramo »ku-ku«. Tudi otroka pokrijemo s krpo. Najprej se skrijemo skupaj, potem ga samo zakrijemo, potem delno pokrijemo, potem ga pokrijemo po celi glavi. To je zanj zabavna igra. Z njo spoznava, da obstajamo tudi, ko nas ne vidi. Kasneje se lahko skrijemo za steno. Z  otrokom se pogovarjamo. Ko se otrok plazi, ga z glasom vabimo k sebi. Če je že sposoben, da pride do nas, se kasneje skrijemo brez oglašanja. Tudi otrok naj se skriva, ko igro razume. Tako spozna, da obstajamo tudi takrat, ko nismo z njim.

Strah pred zapustitvijo se pokaže takrat, ko pustimo dojenčka nekaj trenutkov samega, ko odidemo v kopalnico. Pa zaradi tega ni potrebno, da ga ves čas nosimo s seboj, ampak mu moramo pomagati ta strah premagati. To pa lahko z zgoraj naštetimi igrami. Ko zapustimo prostor, se z otrokom pogovarjamo, zato da nas sliši. Strah pred zapustitvijo se pojavi tudi, ko gre otrok v varstvo ali v vrtec, ko gre v bolnico ali ob ločitvi staršev.

Ko je otrok star pol leta ali nekaj več, se na sprehodu vsakemu človeku, ki mu je vsaj malo zanimiv, nasmiha in se na njegovo prigovarjanje odzove. Ko je star približno osem mesecev, pa se kar naenkrat spremeni. Če ga ogovori kak tujec ali oseba, s katero nima pogostih stikov, se otrok obrača proč od te osebe. Če ga še vedno ogovarja, pogosto z jokom sporoči, da tega ne mara. Okrog osmega meseca se zaveda, da so nekateri ljudje njegovi domači, njemu poznane osebe. Teh se razveseli. Ljudje, ki jih ne sreča pogosto, so zanj tujci. V tem obdobju mu tujci vzbujajo strah. Zato je prav, da otroku naše prijateljice dovolimo, da nas spozna, da on pokaže, koliko se nam želi približati. Našemu otroku pa dovolimo, da se naši prijateljici približa toliko, kot on želi. Če imamo otroka v naročju in obraz skrije ob nas, mu to dovolimo. To obdobje traja različno dolgo. Otroci ta strah občutijo še pri enem letu, to je v času, ko gre mama v službo, otrok pa v varstvo. Zato moramo ob vstopu v vrtec ali varstvo pri tuji osebi otroku nameniti čas, da spozna nove ljudi, pri katerih bo preživel velik del dneva.