KAJ MORAJO OTROCI ZNATI PRED VSTOPOM V ŠOLO

Na mojih FB straneh sem objavila članek, ki sem ga posredovala s spletne strani Bibaleze.si. naslov članka je: Kaj morajo otroci znati pred vstopom v šolo? Članek sem objavila, ker je v njem opisano v čem naj bi bili otroci samostojni pred vstopom v šolo. Ker se pogosto dogaja, da so otroci nesamostojni, se mi je zdelo dobro, da starši razmišljajo o samostojnosti svojih otrok.

Ker sem na članek prejela nekaj pripomb, sem se odločila, da bom objavila svoj članek.

 

Pred vstopom v šolo je pomembno, da so otroci telesno razgibani, spretni na igralih. Otroci naj plezajo, skačejo, tečejo, preskakujejo ovire, hodijo po robniku, vozijo kolo, se sankajo, rolajo, drsajo, se žogajo. Spretnost v gibanju je za otroke pomembna, saj poleg spretnosti v gibanju razvijajo tudi umske sposobnosti. Zato je pomembno, da otrokom omogočimo bivanje na prostem, namesto, da smo zadovoljni, ko jih imamo doma »na varnem« pred televizorji in računalniki.

 

Pomebno je, da smo otrokom omogočili razvoj samostojnosti. To pomeni, da je otrok ob naši odsotnosti sposoben poskrbeti za osebno higieno. Sposoben je poskrbeti za osebno higieno na stranišču, to pomeni da gre sam na stranišče, se obriše, potegne vodo in umije roke. Otrok se sam sleče, se stušira, obriše in se obleče. Pri tem mora biti sposoben zapeti zadrgo, zapeti gumbe. Sam naj si umiva zobe, mi pa mu pri tem lahko pomagamo in na koncu še mi temeljito očistimo zobe. Sposoben naj se bo obuti, če še ne zna zavezati vezalk, ga učimo zavezovanja. Če na čevljih nima vezalk, je pomembno, da se jih uči zavezovati kje drugje.

 

Učimo ga, da sam poskrbi za svoje stvari, skrb za zvezke, šolske potrebščine, oblačila, da zna nanje paziti. Pomembno je, da zna pravilno držati svinčnik, rezati s škarjami, uporabljati lepilo. Naj prepoznava barve, šteje do dvejset ali vsaj do deset. Večini otrok so v tej starosti zanimive črke. Otroci sprašujejo katera črka je, kaj piše, tako skozi igro prepoznajo črke. Pri prepoznavanju črk pa so otroci zelo različni. Eni prepoznajo vse velike tiskane črke ali že tudi male. Drugi prepoznajo črke svojega imena. Nekatere otroke črke še ne zanimajo. Pri tem je pomemben interes otroka, saj ga starši ne učijo načrtno.

 

 

Samostojnost 2

Samostojnost pomeni, da človek sam naredi tisto, kar je sposoben narediti. Da lahko odrastemo v samostojne osebe, je pomembno, da se samostojnosti navajamo že v otroštvu. Otroci nam ob odraščanju v samostojne osebnosti sporočajo: »Pomagaj mi, da naredim sam!«

Otroka pričnemo navajati na samostojnost tisti trenutek, ko se odmakne od nas, ko prime žlico, ko sleče hlače. Tako nam sporoči, da je čas za učenje samostojnosti. Ko se otrok odmakne, mu omogočimo, da prične spoznavati okolico, ki je nekoliko odmaknjena od nas, staršev. Ob tem naj spozna, da smo mi še vedno tu. Ko prime žlico, je čas, da se prične učiti samostojnosti pri jedi. Ko sleče hlače, je čas, da se jih nauči še obleči. Otroka navajamo na samostojnost tako, da ga pohvalimo že za poskus, ga vzpodbujamo k aktivnosti, ga pohvalimo, ko mu uspe. Otroku moramo predvsem omogočiti, da to, kar naj se nauči, tudi sam dela, ne glede na spretnost. Le z vajo se bo naučil tega, česar je sposoben. 

Vzamemo si čas, da otroka učimo samostojnosti na vseh področjih. Pri oblačenju, umivanju, jedi, pospravljanju, igri, in pri drugih aktivnostih. Ta čas imamo povrnjen z otrokovim odraščanjem, ko je sposoben samostojnosti pri šolskih obveznostih, pri študiju, pri pomoči doma, pri iskanju službe in pri delu nasploh. Nikdar ne pomislimo na to, da bi ga navajali na samostojnost, če bi imeli več časa. Čas za to si je vredno vzeti.

Kadar starši in otrok ne preživimo skupnega časa ob igri, branju, skupnih izletih, potem otrok poskuša ta čas pridobiti tako, da naredimo namesto njega tisto, kar bi lahko naredil sam. Želi, da ga oblačimo, da pospravljamo namesto njega, mu postrežemo s hrano, pijačo, ki bi jo lahko vzel sam in delamo namesto njega vse, kar zmore sam. To je razvajanje, ki je v škodo otroku in staršem.

Samostojnost

Pomagajmo otrokom, da zrastejo v odrasle, zrele, samostojne ljudi.

Kdaj začnemo otroka vzgajati k samostojnosti? Pogosto razmišljamo ob malčku, kako je ljubek, še majhen in z veseljem naredimo stvari namesto njega. Otrok odhaja v šolo. Začenja se naloga in obveznosti otroka. Zadovoljni smo, če otrok samostojno opravi svoje dolžnosti. Če počnemo vse mogoče namesto njega, si pri 18 letih ne bo sposoben sam odrezati kruha, želel pa bo voziti avto.

Otroka začnemo navajati na samostojnost tisti trenutek, ko nekaj počne sam.

Otroku dovolimo, da se navaja na samostojnost, ko se odmakne od staršev na igrišču, ko prime sam žlico v roko, ko sam sezuje copate.

Otrok poskuša sezuti copate. Pogosto nam to ni všeč, ker se bojimo, da bi se, če bo bos, prehladil, ali da bi mu spodrsnilo. Ko otrok sezuje copate, ga vzpodbudimo, da jih bo še obul sam. Slekel bo hlače. Dajmo mu možnost, da jih bo še oblekel sam. Večkrat bodo njegovi poskusi spodleteli, takrat ga bomo oblekli ali obuli mi, naredimo to skupaj, počasi in mu pokažimo kako. V tistem obdobju, ko otrok to počne z veseljem, je zanj to igra, ta igra pa je učenje in navajanje na samostojnost. Vzpodbujajmo ga pri tem. Mogoče se nam bo kasneje dogajalo, da bo sam želel obleči hlače, ko se nam bo mudilo, počakajmo ga in ga vzpodbudimo. Ko odraste, bomo tega še kako veseli. Kadar potrebuje pomoč, mu pokažimo, kako lahko sam naredi, namesto da mi naredimo namesto njega.

Ob hranjenju otrok prime žlico in meša po hrani. Če mu dovolimo mešanje, bo poskušal tudi sam nesti hrano v usta. Dovolimo mu, da poskuša in uspelo mu bo. Tako se bo zgodaj privadil samostojnemu hranjenju.

Ko se na igrišču prvič oddalji od nas, nas zaskrbi, da se mu bo kaj zgodilo. Dovolimo mu toliko, kolikor ocenimo, da je za otroka varno. Ko to poskuša ob cesti, ga primemo za roko in mu povemo, da nam mora ob cesti podati roko, ker tam vozijo avtomobili, da je nevarno in bi lahko prišlo do nesreče, v kateri se lahko poškoduje.

Pomembno je, da otroka k samostojnosti vzpodbujamo, ga pohvalimo že za poskus; ga pohvalimo, ko mu uspe. S pohvalo naredimo veliko, otrok se zaveda svojega uspeha in z veseljem to počne še naprej, tako začenja prve korake k samostojnosti.

Pohvala otroka pripelje do samostojnosti in tudi do dobre samopodobe.